V korak z mladimi.

Don Boskove prostovoljke

»Vaše življenje mora biti preprosto, nič izrednega. Predvsem pa mora druge zadeti velika ljubezen vašega obnašanja, vaših dejanj, vaših besed.« (bl. Filip Rinaldi)

Skrite v svetu

Don Boskove prostovoljke smo razpršene po vseh kontinentih. Rodile smo se v salezijanski družini na pobudo blaženega Filipa Rinaldija. On je tisti, ki je 20. maja 1917 trem dekletom v oratoriju v Valdoccu, ki so imele »živo željo biti Hčere Marije Pomočnice v svetu«, namenil naslednji stavek: »Gospodove ustanove se rojevajo v uboštvu, ponižnosti in dozorevajo v tihoti«.

Don Rinaldi je znal na čudovit način povezovati don Boska in njegovega duha z modernostjo svetne posvečenosti.

Don Rinaldi je bil voditelj in buditelj skupine vse do leta 1922. Njegove besede je zvesto zapisovala Carpanera.

Leta 1917 je začel s tremi dekleti, leta 1919 pa je prvih sedem kandidatk v kapelici ob don Boskovih sobicah izreklo prve zaobljube. Tedaj so se imenovale Pobudnice Marije Pomočnice sv. Frančiška Saleškega. Ko se je po letu 1947 v Cerkvi začelo govoriti o svetnih ustanovah, je vrhovni svet salezijancev omenjeni ustanovi leta 1959 dal novo ime, ki naj bi bolj izražalo njeno laiškost. Preimenovale so se v Don Boskove prostovoljke.

V Sloveniji

Prva Slovenka je v Ustanovi don Boskovih prostovoljk naredila zaobljube leta 1982. Seme je vzklilo in vztrajno raslo. Danes imamo v Sloveniji 12 prostovoljk z zaobljubami, ena pa se na ta korak pripravlja. Povezane smo v dve skupini, delujemo pa od Prekmurja do Primorske. Dviga nas zavest, da pripadamo veliki salezijanski družini in da v svetu prek 1.300 don Boskovih prostovoljk z istimi cilji in istim hrepenenjem služi Bogu sredi sveta v don Boskovem duhu.

Blaženi FILIP RINALDI (1856-1931)

Filip Rinaldi se je rodil v Lu Monferratu v severni Italiji. Na izrecno don Boskovo povabilo se je v enaindvajsetem letu starosti odločil za salezijanski in duhovniški poklic ter leta 1922 postal vrhovni predstojnik salezijanske družbe. Ob 25-letnici prihoda salezijancev na Rakovnik je leta 1926 obiskal Slovenijo. Njegovo bogato duhovnost označujejo očetovska dobrota, prizadevanje za poglobitev duhovnosti v salezijanski družini, neizmerno zaupanje v Marijo Pomočnico, posebej pa združenje z Bogom v posvečenem delu. Za blaženega ga je 29. aprila 1990 razglasil papež Janez Pavel II. Njegov god obhajamo 5. decembra.

Poslanstvo

Don Boskova prostovoljka je oseba, ki se pomeša med množico in hoče biti kvas v pripravljenosti, da se tam izniči. Gospod nas kliče in pošilja v svet, da bi ga od znotraj prekvasile, ne toliko z besedo ampak s tihim delovanjem, zgledom, dobroto in ljubeznijo. Želimo ponesti Kristusa tja, kjer živimo in delamo. Naša posvečena svetnost zahteva »tajnost«.

Že od začetka ustanove je blaženi Filip Rinaldi priporočal kandidatkam tajnost in svetnost: »Naj nihče ne ve, kaj se prebuja v vaših srcih. Molčite, ne vabite nobene za seboj, dovolj je vaš zgled … Povežite svetost življenja s svetostjo dela: na svojem področju ima vsaka neizmerno polje, da dela in da stori veliko dobrega«.

Prostovoljke živimo zavzeto duhovno življenje, izpovemo zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter si prizadevamo, da bi dobro opravljale svojo službo, s posebno pozornostjo do mladih v don Boskovem duhu.

Sredi sveta, a vendar posvečene Bogu

»Kaj pa, če te Bog kliče?«

Delo na župniji, študij, prva ljubezen, vse to je izpolnjevalo moje življenje, ko sem bila študentka. In potem sem, kot strela z jasnega – sredi živžava v župniji začutila, da me to delo na neki način vedno bolj privlači. Takrat sem se kot po naključju srečala z redovnico in z navdušenjem sem ji pripovedovala, kako »kul« se mi zdi delo na župniji. V enem od pogovorov me je vprašala: »Kaj pa če te Bog kliče, da mu služiš?«

»O moj Bog, samo tega ne!« je bil moj odziv. »Čeprav me veseli delo na župniji, bi rada delala v poklicu, ki si ga tako želim, pa … Saj ni kaj narobe z mojo ljubeznijo?! Ne, v samostan pa ne!«

Nekaj časa me je poslušala, nato pa mi je dejala: »Vsega tega ti ni treba pustiti – vse to lahko samo še poglobiš!« Ostala sem brez besed … In to kar nekaj časa. Odgovor te redovnice mi ni dal miru. Spraševala sem se, kako naj vse to združim: da vse, kar delam, ohranim še naprej in sem obenem posvečena Bogu. Ali niso redovnice samo v samostanih?

Izkazalo se je, da me je Bog poklical ravno na to pot: biti sredi sveta, a vendar biti popolnoma njegova.

Don Boskove prostovoljke smo v svetu: vsaka dela v svojem poklicu, ki si ga je izbrala. Opora na tej poti nam je skupina, v kateri se srečujemo enkrat mesečno. Poseben »čar naši poklicanosti daje tajnost«. Pomaga nam, da smo tam, kjer smo, prave pričevalke Kristusove ljubezni. Oporo za življenje črpamo iz molitve, vsakdanjega obiska svete maše in premišljevanja.

Danes se iz vprašanja »Kaj je narobe z mojo ljubeznijo?« vedno znova prebuja zahvala: »Gospod, hvala ti za tvojo ljubezen!«

Osebna izpoved Don Boskove prostovoljke

Stik

PIŠI NAM ALI NAS POKLIČI
Don Boskove prostovoljke
Engelsova 66
2000 Maribor

031 435 427 (Natalija)
e-pošta

DUHOVNI ASISTENT
Jože Pozderec sdb
e-pošta

TAJNIŠTVO USTANOVE DBP
Istituto Secolare Volontarie di Don Bosco
Via Aureliana 53
00187 Roma
Italija

e-pošta
spletna stran