V korak z mladimi.

Kaj pa, če Cerkve ne bi bilo?

Utrinki s šestega Srečanja z Bogom, ki jih pripravlja Klemen Balažič

Nekateri mladi se niso udeležili torkovega pustnega rajanja, ampak so prišli na srečanje z Bogom. Imeli smo čudovit duhovni večer s katehezo, adoracijo, pesmijo in priložnostjo za prejem zakramenta sv. spovedi.

Tokrat smo razmišljali o Cerkvi in pomenu skupnosti za naše življenje. Najprej smo si pogledali, kako je Jezus s svojo besedo in držo rušil zidove pretirane zaverovanosti vase. V drugem delu pa smo spoznali sv. Janeza Boska kot odličnega graditelja oratorijanske skupnosti. Prišli smo do spoznanja, da je družinski duh povzetek salezijanske duhovnosti.

Nekaj kratkih misli o teh dveh temah:

Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ (Lk 12,16-20)

Ta prilika govori o možu, ki je bil popolnoma zaverovan vase. To je zgodba o tem, kaj si je mislil. Pogosto uporabi besedi »jaz« in »moje«, in ko izreče besedo »ti«, se še vedno pogovarja sam s seboj. Zanj ne obstaja nihče drug. Nato pa Božji glas odpre to ječo samozagledanosti: »Neumnež!« Zveni obtožujoče in ostro, toda glas lahko razumemo tudi kot osvobajajoč, kakršna je vedno Božja sodba. Bog podre jetniške zidove njegove neumne samozagledanosti. Zdaj se mora mož odločiti, ali bo stopil skozi luknjo v zidu prevelike zaverovanosti vase v luč ali bo ostal znotraj nje in osamljen. Ali se bo lahko naučil izreči »mi«? Največja svoboda je, ko se osvobodiš svoje sebičnosti, ki nas slepi z utvaro, da smo središče sveta.

Kako pomembno se je zopet naučiti iz tega »jaz« narediti »mi«.

Don Boskova vzgoja je vedno temeljila na skupnosti. Don Bosko je bil umetnik ustvarjanja skupnosti in s tem doma. Kar pomeni, da je središče pozornosti odstopil drugemu. In to so bili mladi. Če bi bil Don Bosko poln samega sebe, se nikoli ne bi okoli njega zgrinjalo toliko otrok, mladih sodelavcev … Don Bosko je naredil takšno okolje, ker je vedel, da človeška osebnost najlažje dozori v skupnosti. V družinskem vzdušju. Zato je eden od stebrov njegove vzgoje dom, ki sprejema.

Morda vas zanima tudi