Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

In memoriam: +Jože Bergant

Ljubljana
16.02.2018

»Ob vsaki krsti se globlje zavemo
minljivosti našega zemeljskega bivanja.
Še tako številna leta se za slednjega iztečejo,
nimamo stalnega bivališča na tem svetu!«

Tako je pred skoraj 20 leti sobrat Jože Bergant začel govor ob krsti rajnega sobrata Janeza Šantlja. Na don Boskov praznik letos se je Jože še udeležil skupne duhovne obnove sobratov na Rakovniku in se veselil blagoslova nove Majcnove hiše. Ko pa sva se pozdravila, mi je mirno rekel: »Sem se prišel poslovit!«

Prejšnjo sredo je Jože še pridno prebiral sebi ljubo literaturo, segel po papirju, ki mu je padel na tla, pri tem padel s stola in si zlomil kolk. Odpeljali so ga v bolnišnico na Jesenice ter v petek 9. februarja začeli z operacijo kolka - toda njegovo oslabelo srce je odpovedalo; Jože se je preselil h Gospodu.

Sobrat Jože Bergant je bil rojen kot tretji od desetih otrok 25. februarja 1924 v Zapogah na Gorenjskem; očetu Francu, malemu kmetu in vojnemu invalidu, ter materi Antoniji, roj. Pogačar, verjetno madžarsko-čeških korenin. Dan po rojstvu je bil v Zapogah krščen, birman pa pri desetih letih aprila 1934. Tedaj se je tudi prvič srečal z don Boskom, ki je bil za Veliko noč razglašen za svetnika, v mesecu majniku pa so pri šmarnicah prebirali don Boskov življenjepis. In v tem času je kot desetletnik v šoli zapisal, da bi 'morda šel kar v klošter'. Ko se je l. 1938 vrnil s slavja ob prazniku Marije Pomočnice na Rakovniku, je doma zaklical: »Nikamor drugam ne grem kakor na Rakovnik!« Hotel je postati 'redovnik z zavihanimi rokavi.' V župnikovem priporočilu ob njegovem odhodu na Rakovnik beremo: »Toplo priporočam Jožefa, novinca tukajšnje fantovske Marijine družbe, sina dobrih krščanskih staršev, dobrega in nepokvarjenega fanta za sprejem, ker ima namen in veselje, da postane nekoč salezijanski brat.«

salezijancem na Rakovnik je prišel kot 14-letni fantič na dan pred svojim godom 18. marca 1938 (torej pred 80 leti) in pristal kot vajenec v knjigoveznici pod vodstvom sobrata Vinka Furlana. Iz tega časa mu v lepem spominu ostaja kongres Kristusa Kralja, pri katerem je pri raznih slavjih sodeloval v ministrantski skupini. Po dobrem letu dni na Rakovniku je zaprosil za vstop v noviciat; zapisal je: »V zavod sem prišel, da bi postal salezijanec. Ves čas dosedanjega bivanja na Rakovniku sem spoznal, da lahko dosežem svoje lastno posvečenje, kar je med skvarjenim svetom zelo težko. Obenem pa tudi upam, da bom z dobro voljo lahko izvrševal to, kar bo družba od mene zahtevala!« V prošnji za prve zaobljube pa doda: »Upam, da bom tako najlažje dosegel lastno posvetitev in še drugim pomagal k temu.«

Noviciat je začel na 'rajski Radni' pri Sevnici na pragu 2. svetovne vojne 24. julija 1940. Zaradi vojnih razmer so nekateri novinci pristali na Selu v Ljubljani. Avgusta so se preselili na grad Škrljevo v župniji Šentrupert. Tu je Jože skupaj z nekaterimi sonovinci (med njimi je bil tudi g. Ambrožič) 12. oktobra 1941 izpovedal prve redovne zaobljube. V času poklicne poti so predstojniki o njem zapisali, »da ima lep, vesel, živahen značaj; da je pri delu priden, vesten in zelo uporaben, sposoben in nadarjen; da je dobrega duha in pobožen; da je navezan na družbo.«

Po prvih zaobljubah je Jože še nekaj mesecev ostal na Škrljevem. Dovolj dolgo, da je doživel, kako so junija l. 1942 ravno med kosilom partizani od njih odpeljali župnika Nahtigala in kaplana Cvara ter ju pozneje zverinsko umorili. Januarja 1943 se je Jože vrnil na Rakovnik, da bi pomagal v tiskarni - ravno ob natisu knjige o Fatimi.

V tem času je bil - sicer samo za nekaj mesecev - na Rakovniku ravnatelj mladi Jurij Lambizar. Jože ga je zelo cenil, ker je imel zelo lep odnos do salezijancev bratov, ker je lepo maševal ter imel smisel za urejenost, lepoto in umetnost. Zelo ga je nagovorila njegova misel, izrečena sredi vojne vihre, ki si jo je tudi zapisal: »Kakor se oni tam doli bojujejo - eni za, drugi proti Kristusu -, se morate tudi vi vsak trenutek dneva, vse življenje dosledno odločati za Božje kraljestvo!«

Sredi junija l. 1944 ga je vojna vihra popeljala na Primorsko in v Postojno, potem pa spet na Rakovnik, kjer je s pomočjo bolniških potrdil ostal do konca vojne. V burnih povojnih dneh se je bolj ali manj sam odpravil mimo doma proti Karavankam, čez Ljubelj na Koroško in pristal najprej kot hlapec na neki kmetiji, potem kot kuhar v angleški vojaški kuhinji. Ko se je zavedel, da bodo Angleži vračali taboriščnike nazaj v Jugoslavijo, je zaslutil, da bi ga to vodilo v smrt. Zato je pobegnil v noč, korak usmeril proti zahodu in spet pristal na neki kmetiji. Po dveh mesecih se je, skupaj z duhovnikom Jožetom Mavsarjem, edinim preživelim ob pokolu Mavsarjeve družine v Šentrupertu, odpravil proti Italiji ter sredi avgusta 1945 prišel v Turin v Valdocco. V družbi več slovenskih sobratov je tudi tam dve leti delal predvsem na področju tiska. Večne zaobljube je izpovedal 18. avgusta 1947 v Pinerolu v Italiji; tedaj jim je duhovne vaje pridigal, kot sam pravi, legendarni don Braga, inšpektor s Kitajske (tedaj tudi Majcnov inšpektor), za katerega je v teku postopek za beatifikacijo.

V Turinu se je Jože odzval na prošnjo slov. sobrata Lebarja, ki je deloval v Lizboni - in skupaj s sobratom Dragom Senico odšel na Portugalsko, za polnih 30 let.

Prvih 16 let je deloval v Lizboni v salezijanski obrtni šoli, na področju tiskarstva. Čeprav začetki niso bili lahki, je o tem obdobju zapisal: »S časom sem se navadil na zahtevno delo. Fantje so se navadili name in jaz sem jih proti koncu počitnic kar težko pričakoval. Do neke mere so me začeli ceniti predvsem zaradi demokratičnega odnosa in zavzetosti za njihovo prihodnost. Večina od njih je uspešno končala šolanje in se zaposlila. Kar nekaj jih ima danes lastno podjetje.«

Tudi zaradi skrhanega zdravja se je za 13 let preselil na sever Portugalske, v Izedo, kjer so imeli salezijanci v upravi državno poboljševalnico. Med sobrati v skupnosti je bil tudi nečak fatimskih vidcev Soareš, za katerega pravi, da je bil poosebljena dobrota. Salezijanci so l. 1977 to ustanovo vrnili v upravo državi, Jože pa je bil za kratek čas prestavljen v bližino Porta ob obali atlantskega oceana. Ko se je seznanil z razmerami v tej ustanovi, je v njem dozorel sklep, da se vrne v domovino. Tedanjemu inšpektorju Rudiju Borštniku je sredi februarja 1978 (pred 40 leti !) med drugim zapisal: »Za Božič me je doletela sreča, da sem pri kajenju molil roženkranc pod domačo streho, k polnočnici me je vabil zapoški zvon. Imel sem priliko pomenka z več sobrati, marsikateri me je vabil domov, najbolj prizadeven je bil g. Košir. Čutim, da to ni bil samo vljudnostni kompliment, zato sem se odločil, da pridem. Ta korak mi opravičujejo tudi nemogoča didaktično-profesionalna situacija tukajšnjega zavoda, ki ni odgovarjal minimalnim zahtevam današnje tehnike in zdravi tradiciji salezijanskega obrtnega poučevanja. Zagotovo bom skušal priti ob prvem cvetju, kot je izrazil želimeljski ravnatelj, ki ima - tudi v moje veselje - velike načrte s tamkajšnjo farmo.«

Želimlje je Jože prispel 5. marca 1978. Tu je 33 let zavzeto delal na kmetiji in s simpatijo spremljal poslanstvo ustanove. Dolga leta je bil tudi tehnični urednik Salezijanskega vestnika, revije Ministrant in številnih drugih publikacij v okviru katehetskega centra in pozneje založbe Salve. … Ko so se nabrala leta, ko so začele pešati njegove moči in ko je bilo onemogočeno delo na kmetiji, se je po treznem premisleku l. 2011 preselil na Trstenik.

DUHOVNA PODOBA

Sobrat Jože je bil do konca zvest poti, ki jo je zaslutil že pri desetih letih. Niso ga ustavile težke vojne niti povojne razmere; ne vabljiva ponudba ob begu po vojni, da bi na Koroškem ostal na kmetih in si ustvaril družino; ne pot v neznano na Portugalsko; ne preizkušnje pri njegovem delu v poboljševalnicah; ne neizogibna preselitev iz Želimelj na Trstenik ... V njegovih osebnih zapiskih beremo: »Kadar so bile v kritičnih življenjskih situacijah odločitve narejene v zaupanju v Božjo pomoč, so bile pozitivne, kadar pa samo po moji presoji, pa neuspešne.«

Jože se je odločil, da hoče biti redovnik - brat. To poklicanost je živel zavzeto in z veseljem. Zapisal je: »Redovnik, ki si prizadeva za krepost, kar je bistvo tega poklica, se čuti srečnega, saj v njem sveti žarek luči, ljubezni in dobrote, to pa je bistveno za vsako človeško srečo!« (SV 1990/4,20s).

Z vsem srcem in zelo zavzeto je živel poklic salezijanca brata, salezijanca 'z zavihanimi rokavi'. Doumel je smisel posvečenega dela ter svoje delo resnično spre-minjal v molitev. K delu je znal pritegniti mlade in sobrate ter se povezovati z vaščani. Krasila ga je klena in modra beseda, lepa pisava, skrbno in strokovno oblikovanje knjig in revij, zavzeto opravljanje vseh kmečkih opravil; še na Trsteniku je skrbno urejal vrt, knjižnico, delavnico ter do konca ohranil bistrost duha in jasnost misli.

Besede, ki jih je rajni Jože izrekel ob smrti sobrata Šantlja, so tudi odraz njegovega življenja v duhu klasičnega redovnega pravila 'Moli in delaj!': »Na njivi sveta si izkopal zaklad salezijanskega poklica, ki ti je bogato nadomeščal vse, kar svet prijetnega obljublja. Molitev je bila izraz vdanosti, zaupanja v Božjo previdnost, češčenja absolutne vsemogočnosti, trdnjava v uri preizkušnje, v času onemoglosti tvoja edina moč in uteha. Delo je bilo izraz zavzetosti v uresničevanju salezijanskega redovnega lika, ki temelji na posvečenem delu in dejavni ljubezni. Vsak trenutek časa si z delom spremenil v večnostne vrednote.«

Vseskozi je s pozornostjo nekoga, ki vidi vse, spremljal mlade: v poboljševalnici, v malem semenišču, v gimnaziji in domu Janeza Boska: bil je med njimi, spremljal jih je, bil jim je blizu, jim pomagal do poklicne izobrazbe in zanje molil.

Ob pogledu na žitna polja, ki danes še kako potrebujejo delavcev, je v SV zapisal: 
»Fant, ki iščeš smer življenja in te ne zadovolji današnje polovičarstvo krščanske slovenske družbe in si pripravljen prispevati svoj delež k rasti vere, dobrote, poštenja in odgovornosti naših ljudi, pridi, poglej! Morda boš našel v vrstah don Boskovih sinov tisti ideal, ki bo zadovoljil tvoj mladostni polet v klesanju vedno lepše lastne duhovne podobe ob delu z mladimi in za mlade!« (SV 1990/4,20s).

Dragi sobrat Jože! Ob koncu se nate obračamo s tvojimi besedami: »Pri Bogu prosi, da bi bil On tudi naša moč in naše življenje; da bi veselo služili Gospodu, edini resnici, lepoti, nedoumljivi ljubezni.« (ob pogrebu g. Šantlja)

Ob smrti g. Jožeta se je oglasil tudi portugalski salezijanski inšpektor Anibal Mendonca in zapisal: »Naši starejši sobratje g. Jožeta ohranjajo v najlepšem spominu in v veliki hvaležnosti. Gospodu se zahvaljujemo za njegovo življenje, poklic in služenje mladim na Portugalskem.«

Spoštovani g. Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, iskrena hvala za bratsko bližino in  za vodenje sv. maše, pogreba ter izrečene misli.

Iskrena hvala sobratom skupnosti na Trsteniku z ravnateljem Blažem ter vsemu osebju, ki je v zadnjem obdobju skrbelo za sobrata Jožeta. (-Žel-). Bog vam povrni.
Gospod naj rajnemu sobratu Jožetu nakloni večno veselje v družbi svetih.

Janez Potočnik, inšpektor