Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Nismo dobavitelji socialnih uslug

Madrid
04.12.2017
»Brez karierizma, brez con udobja, brez zaskrbljenosti zase … To ne sme biti podoba, ne dejansko stanje, niti jezik don Boskovih salezijancev …« jasno pove vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime kot odgovorni za drugo največjo moško redovno skupnost s 15.000 povečenimi redovniki (tisoč manj od jezuitov) v pogovoru za spletni portal Periodista Digital ob robu mednarodnega kongresa o Salezijanski mladinski pastorali in družini, ki je potekal od 27. novembra do 1. decembra v Madridu.

Prišli ste iz Angole in Mozambika. Pred tem ste bili v Indiji, še prej v Braziliji. Kako je živeti s potovalko v rokah?

Fizično je to velik izziv, ritem je nečloveški … Obiskovanje skupnosti, skupin in združenj 15 ali 16 ur na dan. Največ je poslušanja … za to je potrebno dobro zdravje … in predvsem moč, ki prihaja iz vere, iz poklicanosti in od tolikih oseb, ki te nosijo v srcu in mislih.

Kakšen je pogled vrhovnega predstojnika na salezijansko družbo?

Naša družba je navzoča v 132 državah … Nekaj let živimo v globoki mirnosti. Ne v miru pokopališča, ne. Opažam veliko vitalnost, veliko moč; moč, ki ne izhaja iz oblasti, uspehov, temveč iz služenja … Načrtujemo tri nove navzočnosti: v Gambiji, Maleziji in v begunskem taborišču v Ugandi. Naša družba gre po lepi poti, mirno in z veliko močjo v deljenem poslanstvu redovniki-laiki.

Katere so glavne smernice družbe?

Imamo nekaj zelo jasnih smernic, ki jih je podal vrhovni zbor. Prvič, živimo kot posvečene osebe. Nismo dobavitelji socialnih uslug, nismo dobro organizirana nevladna organizacija s 15.000 člani. Smo družba mož vere, posvečeni redovniki. To je pričevanje, ki ga želimo deliti. Kjerkoli želijo utišati Boga, ga mi skušamo narediti vidnega skozi naše življenje, skozi to, kar smo in kar počnemo. In drugič, vedno znova moramo odgovarjati na glavno poslanstvo, to so mladi, najstniki in med njimi najbolj ubogi.

Ste druga največja kongregacija po številu, takoj za jezuiti.

Ne gre za vprašanje števila, smo pa pomenljiva kongregacija. Mi, don Boskovi sinovi, smo se rodili na obrobju. Kdo bi lahko dejal: salezijanci delajo z bogatimi! Takoj jim odvrnem: Ni res! Velika večina ustanov, 85 % ustanov, je namenjenih ubogim in najrevnejšim.

Kaj pa delo v šolah?

Pred kratkim sem se vrnil iz Mumbaja, kjer sem se srečal s 1.500 fanti in dekleti, ki prihajajo z ulice in so sedaj v naših ustanovah. Nato sem bil na obletnici elitne šole in sem se pogovarjal z vzgojitelji … Dejal sem jim: »Od vzgojnih sadov je odvisno, ali ima ta šola smisel … Če ne vzgaja v krščanski identiteti, potem to ni salezijanska šola. Če ne vzgajamo na način, da si naši gojenci pridobijo jasno socialno zavest, smisel za pravičnost in enakopravnost … Če je tako, potem šola opravlja veliko družbeno, vzgojno in versko poslanstvo. Če pa doprinaša k neoliberalizmu, jo bomo zaprli.«

Pogosto se ustvarja občutek, da je sedanji papež zelo priljubljen izven Cerkve, v sami Cerkvi pa obstajajo skupine in ljudje, ki ga ne razumejo ali se neposredno obračajo proti Franščku. Bi morali papežu pomagati, ga zagovarjati? Na kakšen način?

Kot salezijanec moram reči, da je don Bosko vedno ponavljal »Naj živi papež.« Tudi papež, ki je pastir Cerkve in človek kot vsak izmed nas, potrebuje podporo, mora čutiti, da smo z njim na skupni poti. Ljudem želim preprosto človeško in intelektualno iskrenost duše. Tedaj nam ne bo več potrebno zagovarjati papeža.

Povzeto po Periodista Digital, foto ANS