»Ne bojte se!« je pisalo na vijoličnem letaku za letošnje PDV.
»Ne bojte se!« je rekel Marko soanimatorjem in prvi termin se je odvil na Bledu. Zbrali smo se v petek popoldne in po odlični večerji na spoznavnem večeru menjali copate, ponavljali barve slovenske zastave, menjali sedež glede na barvo oblačil, inštrumente, ki jih igramo … Bilo nas je kar 50 in že samo spoznavanje skozi ves vikend nas je primerno zaposlilo in bogatilo.
Jutra in večere smo uglašali s petjem ob zvoku kitare ter jih začenjali in končevali z molitvijo, tako da smo vse delo vpeli v dialog s Tistim nad nami. Pri delu v skupinah smo z drugimi delili svoje strahove in skrbi; vprašali smo se, do kod lahko seže naše zaupanje v Boga, ali so današnji strahovi upravičeni ali smo zgolj »maloverni«, ki si ne upamo verjeti, da lahko Nekdo hodi po vodi.
Med sobotnim odmorom smo šli na »špancir« okrog jezera, kjer so bile še vidne tanjše plasti ledu, po katerih se je v bolj mrzlih dneh res dalo hoditi prav do otočka. Popoldne smo prisluhnili pričevanju duhovnika Jureta Ferleža, ki je slikovito spregovoril o skrajno levih in skrajno desnih ovinkih svoje poti; kljub vijugam ga je pripeljala naravnost tja, kamor je bil poklican – ker se je na notranji klic kljub strahu odzval. Na sobotni večer smo se čisto umirili: preko sv. spovedi, 14-ih postaj križevega pota in sv. maše smo večkrat zaslišali šepet od znotraj: »Ne bojte se!« Potem smo se malo sprostili, malo pojedli, dan pa zaključili pred Najsvetejšim, h kateremu smo prinesli svoje križe in strahove. »Ne bojte se!« je spet rekel.
V nedeljo je napočil čas slovesa. Opogumljeni smo zapuščali Bled; najdlje so odhajali Črnogorci, ki so cel vikend obarvali jezikovno in mednarodno, tako da smo začutili, kako smo tudi v vsej svoji različnosti lahko Eno. »Ne bojte se!« smo si rekli, ko smo šli.
