Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Pomen romanja relikvij

1. ČEŠČENJE RELIKVIJ V CERKVI

Najpomembnejši dogodek zgodovine človeštva je Jezusovo vstajenje. Apostoli in prvi učenci so po prikazovanju Vstalega in prihodu Svetega Duha začeli dojemati vse tisto, kar jim je Božji Sin razodel. Evangeliji zatrjujejo, da je Jezus ob več priložnostih svojim učencem naznanil svojo smrt in vstajenje. V dogodku Lazarjevega vstajenja je Jezus napravil znamenje svoje odrešenjske moči, ko je prvi krščanski skupnosti nakazal, da bo vsak, ki bo veroval vanj, ki je vstajenje in življenje, imel večno življenje.

Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,20-27).

Poganska verstva, ki so bila v navadi v rimskem cesarstvu, so imela glede smrti drugačno pojmovanje. Najpogosteje so si predstavljali onstranstvo, v katerem duše umrlih – dobrih in hudobnih – skupaj, kakor sence, še naprej živijo.

Kristjani so mislili, da morajo verovati v Jezusa in živeti po njegovih naukih, če si hočejo zaslužiti nebesa. Za pripadnost krščanski skupnosti je bilo bistveno, da se človek ne more odrešiti sam. Od začetka je Jezus zbiral ob sebi učence in tudi po njegovem vnebohodu so se verniki še naprej zbirali k skupnemu lomljenju kruha, kakor jih je naučil Učitelj.

Skupnost v življenju in po smrti

Vera v le enega Boga in izključno njegovo češčenje za kristjane ni bila le osebna stvar, temveč je prav tako vplivalo na njihovo osebno in družbeno vedenje. »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo« (1 Jn 3,1). Ta zavest je v vernikih ustvarjala prav poseben odnos kot Božjih otrok, saj so si bili bratje in sestre. Sveti Pavel v nekaterih svojih pismih primerja krščansko skupnost s telesom, ki je sestavljeno iz veliko delov, kakor Kristusovo telo, rekoč, da je Jezus sam njegova glava: »On je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi« (Kol 1,18).

Skrivnostno in vendar zelo resnično je v skupnosti vernih navzoč Kristus: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Apostolska dela nam vrh tega poročajo, da so si v prvih skupnostih prav in resnično delili dobrine: pomagali so ubogim, oskrbovali vdove in spremljali bolnike. Cerkev je bila torej v času življenja članov po Jezusovi zaslugi edina in edinost se je nadaljevala tudi po njegovi smrti.

Razmišljajoč o Jezusovih besedah, je prva Cerkev vedno bolj doumevala, da pripadnost skrivnostnemu telesu pomeni tudi vez z rajnimi. Občestvena vez se ni pretrgala s smrtjo. Smrt ni pomenila konca, temveč prehod k novemu življenju, ki naj bi po vesoljni sodbi zajelo to tudi telo.

Zato so zavračali pogansko navado sežiganja in so svoje drage pokopali, da so se tudi v tem zgledovali po Jezusu, pokopanem in vstalem.

Medtem ko so pogani govorili o nekropoli, to je mestu mrtvih, so kristjani svoja pokopališča imenovali počivališče (coemeterium, tj. dormitorium) kot kraj počitka, kjer se počiva do vstajenja. Dobesedno verovanje v vstajenje jih je navedlo, da so grob navadno uporabili le enkrat.

V starem Rimu pa so imeli navado rajne vreči v velike skupne jame, kamor so metali celo zapuščene novorojence ali pa sužnje, ki so bili brez vrednosti.

Spomin rajnih kristjanov

Medsebojna odgovornost in solidarnost, ki je označevala prve krščanske skupnosti, se ni končala s smrtjo, temveč je vključevala tudi drage rajne. Če si namreč rajnik ni mogel privoščiti primernega pokopa, mu je skupnost zagotovila spodoben grob. To globoko spoštovanje v odnosu do rajnih kot bratov v veri je bilo docela novo v starem Rimu.

Žalovanje po smrti ljubljenih sorodnikov in dragih prijateljev kakor tudi hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj, je kristjane spodbujalo k nenehnemu obiskovanju njihovih grobov. Tudi pogani so obiskovali pokojne, toda kristjani so imeli še globljo utemeljitev: svojo vero. Bili so globoko prepričani, da bodo skupaj tudi v prihodnosti, ko se bodo spravili med seboj enkrat za vselej. Vedoč, da so vsi otroci enega Očeta, sestre in bratje v veri, so menili: Tu, kjer spijo naši dragi, bomo spali tudi mi do dneva vstajenja, v skupnem kraju počitka; pokopani skupaj, ne da bi se zmenili za sloves, službo, bogastvo ali uboštvo. Vedeli so, da bodo nekega dne vsi vključeni v molitev za mir rajnih.

Katakombe: prva krščanska pokopališča

V prvem stoletju kristjani v Rimu niso imeli svojih pokopališč. Če so imeli zemljišča, so tam pokopavali svoje rajne, sicer pa so uporabljali skupna pokopališča, ki so jih uporabljali pogani. Zato je bil sveti Peter pokopan na pokopališču vatikanskega griča, ki je bilo na voljo vsem; tudi sveti Pavel je bil pokopan na pokopališču ostijske ceste.

Še posebno v drugem stoletju se je krščanstvo začelo širiti in spreobračati pogane, ki so pripadali bogatim in premožnim družinam. Ti verniki so imeli zemljišča ali družinska pokopališča, ki so jih dali na voljo bratom v veri. Kot je znano, pa je krščanstvo moralo prebroditi velike težave, predvsem zaradi poganstva in od nekaterih rimskih cesarjev. Ker so verovali v enega Boga, so kristjani zavračali imenovati cesarja gospod in bog (dominus et deus); s tem so sprožili predsodke in jezo oblastnikov. Še druge govorice in laži so povzročale resnično in pravo sovražnost, ki se je preoblikovala v preganjanje, včasih tudi načrtovano. Moglo se je zgoditi, da so kristjani, medtem ko so obiskali svoje rajne in molili pri njihovih grobovih, bili moteni in žaljeni od ljudstva, ali pa so našli grobove popackane in oskrunjene.

Zato je rasla želja, da bi imeli pokopališki kraj, namenjen skupnosti, kjer bi se mogli spominjati rajnih, ne da bi tvegali, da bi bili moteni. Ko se je povečalo število kristjanov, se je povečala tudi potreba po novih grobovih. Neki rimski zakon je dajal pravico, da je bilo tudi zemeljsko lastništvo pod zemljo mogoče uporabiti; treba je bilo le skopati tisto, kar se je hotelo uporabiti, in spoštovati omejitve.

Tako so se začele katakombe. Mnoge od njih so se razvijale ob družinskih grobovih. Sčasoma so se pokopališke površine večale, včasih prav po prizadevanju Cerkve. Najbolj slovit primer so katakombe svetega Kalista: Cerkev je neposredno prevzela urejanje in upravljanje.

Preganjanje in češčenje mučencev

V prvih stoletjih po Kristusu so bili kristjani, kakor smo zgoraj omenili, obtoženi za nepoštenost do domovine, brezboštvo, podlost in sovraštvo do človeškega rodu. Med drugim so bili osumljeni za skrivna hudodelstva, kot so krvoskrunstvo – saj so se imeli za brate in sestre –, detomor in obredno ljudožerstvo, saj so rekli, da jejo Kristusovo telo. Zaradi njihovih krivd so jih imeli tudi za vzrok naravnih nesreč, kot so kuge, povodnji in pomanjkanje.

Zaradi tega je bila krščanska vera postavljena zunaj zakona in preganjana, saj so jo imeli za najbolj nevarnega sovražnika rimske oblasti; ta pa je bila postavljena na starodavno olimpijsko religijo in češčenje cesarja kot sredstva in znamenja moči in edinosti cesarstva. Veliko kristjanov je bilo umorjenih, veliko jih je dalo življenje, da le ne bi zatajili vere v Kristusa. Jezusove besede o mučeništvu so se začele tragično uresničevati:

Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike (Lk 21,12). Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: »Služabnik ni večji kot njegov gospodar.« Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše (Jn 15,20).

Prva tri stoletja so bila doba mučencev.

Leta 313 sta cesarja Konstantin in Licinij s tako imenovanim Milanskim ediktom dala Cerkvi versko svobodo. Seveda pa preganjanje tudi pred Konstantinom ni bilo vedno trajno in splošno, razširjeno po vsem cesarstvu, in tudi ni bilo vedno enako surovo in krvavo. Obdobjem preganjanja so sledila obdobja sorazmernega zatišja.

Mučenci so postali najodličnejši pričevalci vere. Veliki krščanski pisatelj Tertulijan trdi, da je »kri mučencev seme novih kristjanov«. Postopoma je spomin rajnih postajal bolj živ, ko je šlo za spomin bratov, ki so udejanjili Jezusove besede do darovanja življenja, največje dobrine:

»Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili« (Mt 5,11).

Mučence so začeli častiti in se jim priporočati v delnih Cerkvah navadno na dan mučeništva, to je na dan njihovega rojstva za nebesa (dies natalis). Redna navada Cerkve postaja zbiranje k bogoslužnemu slavju na kraju, kjer so mučenci dali svoje pričevanje vere v Boga ali pri njihovih častitljivih grobovih. Ob obisku katakomb svetega Kalista moremo ugotoviti, da je blizu groba mučenke Cecilije veliko grobnih votlin pobožnih kristjanov.

Molitev na grobovih mučencev združuje člane Cerkve na zemlji s tistimi, ki že uživajo Božje obličje, v občestvo zahvale in prošnje. To občestvo doseže najmočnejši trenutek v evharistiji, ko se nebo in zemlja, angeli, svetniki in vsi verniki, ki so še na poti, pridružijo isti hvali po Gospodu Jezusu Kristusu, v občestvu Svetega Duha, v slavo Boga Očeta.

Češčenje relikvij mučencev: sveti Peter in sveti Polikarp

Med prvimi mučenci, ki so dali življenje za obrambo evangelija, se dviga nad vsemi pričevanje svetega Petra. Rekli smo, da je bil pokopan na pokopališču vatikanskega griča, ki je bilo odprto za vse.

Leta 1952 so znova raziskovali izkopanine pod sedanjim papeškim oltarjem v baziliki svetega Petra. Dognanja nam pomagajo razumeti, kako je bilo za prve kristjane pomembno častiti grobove mučencev, v katerih so bile shranjene njihove relikvije. Bila je odkrita nagrobna niša (kapelica), naslonjena na istodobni »rdeči« zid, imenovan po barvi in posebno dragocen zaradi številnih dodanih napisov (grafitov); vrhunski strokovnjaki so jih prebrali; vsi vsebujejo prošnje k Petru. Njegovemu imenu sta včasih pridruženi imeni Kristusa in Marije, z željo po življenju »v Kristusu« in »v Petru«, katerega ime je izraženo s simboličnim ključem. Na istem vatikanskem pokopališču je na grobu Valerijev najden tale napis:

»Petrus, roga pro sanctis hominibus chrestianis ad corpus tuum sepultis.« Peter, prosi za svete krščanske ljudi, ki so pokopani ob tvojem telesu.

Očitno je molitev kristjanov, ki so bili pokopani ob telesu apostola, znamenje, da je bil Peter prav tam pokopan, in so se mu tam priporočali. Zdi se, da je že okoli leta 150 po Kr. bil ta kraj v Rimu na vatikanskem griču romarski cilj.

Sveti Polikarp pa je bil rojen v Smirni, v sedanji Turčiji, leta 69. Irenej, njegov učenec in škof v Lyonu v Galiji, je napisal, da »je bil od samih apostolov postavljen za škofa za Azijo v Cerkvi v Smirni«, okoli leta 100. Častijo ga kot učenca apostola Janeza in kot zadnjega pričevalca apostolov. Okoli leta 157 je v Smirni izbruhnilo preganjanje. Starega škofa, ki je imel 86 let, so privedli na stadion, da bi ga rimski vladar (guverner) Kvadrij obsodil. Polikarp je odklonil, da bi se branil pred vladarjem; želel mu je prizanesti in pred množico izpovedal, da je kristjan. Umorili so ga, ko se je zahvaljeval Bogu Očetu, da ga je imel za vrednega prišteti med mučence in napraviti deležnega Kristusovega keliha.

Cerkev v Smirni je po mučeništvu svojega škofa Polikarpa in enajstih vernikov opisala bližnjim Cerkvam in vsem skupnostim vesoljne Cerkve njihov slavni konec. Dodala je tele besede, ki potrjujejo pomembnost češčenja relikvij mučencev:

»Primerno častimo mučence kot učence in posnemovalce Gospoda in zaradi njihove največje zvestobe do njihovega kralja in učitelja; o da bi tudi nam bilo dano, da bi postali njihovi tovariši in učenci! […]

Potem ko smo zbrali Polikarpove kosti, dragocenejše od redkih draguljev in čistejše od pristnega zlata, smo jih položili tja, kamor je bila navada. In ko se bomo na tem kraju zbirali v radosti in veselju vsakokrat, ko nam bo mogoče, nam bo Gospod naklonil praznovati spominski dan njegovega mučeništva, v spomin na vse, ki so že bili deležni istega boja, ter za vajo in pripravo tistih, ki ga bodo deležni v prihodnje« (Martyrium Polycarpi, XVII, 3; XVIII, 2.3).

Z istimi čustvi teh naših smirnskih bratov želimo moliti pri grobovih slavnih mučencev in praznovati v veselju njihov rojstni dan za nebesa (dies natalis). Zaradi njihove priprošnje bo naša vera postala bolj trdna, da bi se mogli vedro spoprijeti s preizkušnjami življenja.

RELIKVIJE MUČENCEV IN NJIHOVI POSMRTNI OSTANKI SO DRAGOCENI SPOMINI, KI JIH SKRBNO OHRANJAMO. Nikakor niso obdani s skrivnimi močmi, ki bi bile sposobne delati čudeže! Te relikvije, in kakor bomo videli tudi drugih svetnikov, nam omogočajo stik z junaškim pričevanjem življenja, popolnoma darovanega za evangelij. V nas vzbujajo in krepijo vero v Kristusa. Edino vera v kristusa je sposobna prestavljati gore. zato se po molitvi na njihovih slavnih grobovih prejemejo tolike milosti.

V zgodovini Cerkve niso bili vsi kristjani poklicani v mučeništvo, vsi pa so povabljeni biti pričevalci vere. Kristjani, ki so bolj kot vsi drugi uresničili ta poklic, so svetniki. Darovali so življenje za Božje kraljestvo, pred nami so zavzeto živeli krščansko vero in so s svojim zgledom zarisali pot, ki vodi v Očetovo hišo. Vredni so, da se jih spominjamo in jih častimo; pomagajo nam napraviti našo vero bolj trdno. V naslednjem poglavju bomo govorili o njih.

2. POMEN SVETOSTI

Bog – vir svetosti

Besedo »svet« moremo razumeti na razne načine.

V stari zavezi je svetost izključno Božja značilnost. Samo Bog je svet. »Edino ti si sveti«, vzklikamo v Slavi pri maši in nato ponavljamo trikrat »svet si ti, Gospod«, in še večkrat v evharističnih molitvah. Te besede evharističnega bogoslužja so vzete iz knjige preroka Izaija, kjer je opisano razodetje, v katerem je preroku dopuščeno zrenje, da bi ljudstvu oznanil veličastvo Božje slave:

Videl sem Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi … Drug drugemu so vzklikali in govorili: »Svet, svet, svet je GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« (Iz 6,1-3).

Medtem ko je bila v stari zavezi svetost izključno Božja kakovost, ki ga je ločevala od ljudstva, se zaradi Jezusa Božja svetost razliva na vse tiste, ki verujejo vanj. Ne gre več za predstavo ločevanja, temveč za občestvo. Vsa Cerkev je torej poklicana k občestvu z Bogom v ljubezni; vsa Cerkev je poklicana k svetosti.

Kristus kliče Cerkev k svetosti po poti ljubezni

Ves čas oznanjevanja je Jezus kazal pot ljubezni. Ko so ga nato vprašali, katera je največja zapoved, je odgovoril brez omahovanja:

»Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod.Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12,29-31).

Da bi učencem bolj nazorno razložil, kako je treba ljubiti Boga in brate v vsakdanjem življenju, je Jezus nje in navzočo množico učil blagre nebeškega kraljestva (Mt 5,1-11). Po izpolnjevanju ljubezni moremo torej doseči cilj našega življenja, svetost, samega Boga. Čim bolj bomo ljubili, tem bolj bomo posnemali Boga, ki je ljubezen.

Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen (1 Jn 4,7-8).

Ko si bomo pridobili ta slog evangeljskega življenja, bomo v veselju izpolnili Jezusovo spodbudo: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48).

            Jezus je celotni Cerkvi dal nalogo, naj bo sveta. Svoje življenje je dal zato, da bi jo posvetil, da bi namreč vse tiste, ki verujejo vanj, dosegla in napolnila Božja ljubezen. Verniki so tako sprejeti v občestvo Svete Trojice, v kateri se Oče, Sin in Sveti Duh ljubijo od vekomaj in v kateri odslej skupaj z njimi prebivamo tudi mi.

            Cerkev je torej sveta. Ko sveti Pavel, kakor smo rekli, premišljuje o tej skrivnosti, primerja občestvo vernih s telesom: s skrivnostnim telesom. Ko si je Kristus izbral smrt na križu, je Cerkev pridružil svojemu telesu tako, da je oblikoval novo živo skupnost, ki jo je napolnil s Svetim Duhom, to je z ljubeznijo.

Vsi kristjani so povabljeni postati sveti

V prvih krščanskih skupnostih iz pravkar navedenih razlogov niso vzdevka »svet« rabili samo za nekatere izbrane, temveč so tako imenovali vse krščene. Sveti Pavel pozdravlja skupnost v Korintu takole:

Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa (1 Kor 1,1-3).

Pavel imenuje svete vse vernike, napolnjene z Božjo ljubeznijo po Jezusovem zasluženju. Hkrati jih vabi, da naj še naprej gredo po poti ljubezni:

Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4,2-3).

Kako moremo uresničiti načrt ljubezni, ki ga ima Bog z nami? Kako hoditi po poti svetosti? Na to vprašanje bi se moglo dati veliko odgovorov; temeljni odgovor pa je, da gre za udejanjanje še enih Pavlovih besed: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5).

Razglašeni svetniki v Cerkvi – pričevalci vere

Mati Cerkev je v svoji modrosti od začetka mislila, da za pomoč vernikom na poti ljubezni ni potrebno pisati teoloških razprav, ki bi bile morda učene in preprostim malo dostopne. Doumela pa je, da se znanosti ljubezni (scientia amoris) ne naučimo iz knjig, temveč tako, da se ravnamo po zgledu tistih vernikov, ki jim je bolj kot vsem drugim uspelo imeti isto zavest, ki je v Kristusu Jezusu. Ti so pričevalci vere, kakor smo rekli.

Sprva so zapisovali pričevanja o mučeništvu vernikov, ki so jih imenovali poročila o mučencih (Acta martyrum ter Passiones). Po tretjem stoletju so bili napisani tudi življenjepisi svetih menihov, svetih škofov in drugih svetih vernikov, ki so bili postavljeni za uspel zgled svetosti. Cerkev je začela tudi uradno razglašati in osebno nakazovati zglede krščanskega življenja, ki jim pravimo svetniki. Velikokrat so sami verniki, ki jih je navdušilo pričevanje pomembnih kristjanov, zahtevali, naj jih Cerkev takoj prizna za svetnike.

Svetnike so vsi posnemali. Ljudje so bili prepričani in so še danes, da so po smrti vstopili v skupnost Svete Trojice in bili takoj sprejeti od Očeta, Sina in Svetega Duha.

Priprošnjiki pri Očetu

Prav zato, ker smo ljudje prepričani, da so svetniki blizu nebeškemu Očetu, jih imamo za mogočne priprošnjike. Boga prosimo po priprošnji svetnikov, ker tistim, ki so Jezusa ljubili in se vse življenje trudili, Oče po Sinu in Svetem Duhu zagotovo ne bo zavrnil pomoči, ki jo vernik potrebuje. Oni, ki so Bogu tako blizu, bodo lažje predstavili stiske in težave, ki žalostijo vernike na zemlji. Tako se krepi edinost med Cerkvijo, ki živi na zemlji, in nebeško Cerkvijo, ki že zre Božje obličje.

Svetniki niso povprečni rajni. Molitev za rajne, ki smo jo že omenili, ima različen pomen. Na mnogih napisih v katakombah je bilo napisano: »Sveta in zveličavna je misel, da molimo za rajne, da bi bili rešeni grehov«; kajti z molitvijo zanje se je hotelo na neki način pospešiti njihovo snidenje z Očetom. Nasprotno pa je molitev, izrečena svetnikom, molitev priprošnje; drugačna je – to je prav natančno povedati – od molitve češčenja (adoratio), ki jo moremo in moramo usmeriti samo k Sveti Trojici.

Zaradi tega so začeli svetnike častiti kakor mučence. Tudi posmrtne ostanke in njihove relikvije so častili z isto pobožnostjo.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium), ki govori o Cerkvi, strnil nauk, ki smo ga poskušali razložiti doslej.

O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem svoje krvi dali najvišje pričevanje vere in ljubezni, pa je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami; in obenem z blaženo Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se pobožno priporočala pomoči njihove priprošnje. Tem so bili kmalu pridruženi še drugi, ki so od bliže posnemali Kristusovo devištvo in uboštvo, in končno ostali, katere je pobožnosti in posnemanju vernikov priporočalo odlično izvrševanje krščanskih kreposti in obdarjenost z izrednimi Božjimi darovi.

Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnje mesto (prim. Heb 13,14 in 11,10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lasnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti. V življenju tistih, ki so sicer deležni naše človeške narave, a se popolneje preoblikujejo v Kristusovo podobo (prim. 2 Kor 3,18), razodeva Bog na živ način svojo navzočnost in svoj obraz. V njih nam Bog sam govori in nam daje znamenje svojega kraljestva, ki nas mogočno privlačuje, ko imamo nad seboj tolik oblak prič (prim. Heb 12,1) in takšna pričevanja za resničnost evangelija.

Vendar pa ne obhajamo spomina svetnikov le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izpolnjevanjem bratovske ljubezni okrepila enota vse Cerkve v Duhu (prim. Ef 4,1-6). Kajti kakor nas krščanska medsebojna združenost potnikov vodi bliže h Kristusu, tako nas povezanost s svetniki združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje samega Božjega ljudstva. Kar najbolj se torej spodobi, da ljubimo te prijatelje in sodediče Jezusa Kristusa, pa tudi naše brate in odlične dobrotnike, da dajemo zanje Bogu dolžno zahvalo, da jih »ponižno kličemo in se za doseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki je edini naš Odrešenik in Zveličar, zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji« (Tridentinski koncil, Denz. 984). Saj vsako naše iskreno pričevanje ljubezni, ki ga skazujemo nebeščanom, po svoji naravi teži h Kristusu in ima svoj cilj v njem, ki je »krona vseh svetnikov« (Invitatorij na praznik vseh svetnikov v Rimskem brevirju), in po njem v Bogu, ki je čudovit v svojih svetnikih in v njih poveličan (C 50).

Izkušnja romanja relikvij svetega Dominika Savia

Salezijanska družba je v Italiji in v nekaterih drugih inšpektorijah že imela izkušnjo romanja relikvij svetega Dominika Savia. Vrhovni predstojnik je leta 2004, ob 50-letnici razglašenja Dominika Savia za svetnika, izkoristil priložnost za pospešitev mladinske svetosti po zgledu življenja svetega mladeniča. Vezilo za leto 2004 se je glasilo:

»PREPRIČLJIVO PREDLOŽIMO MLADIM VESELJE IN ZAHTEVNOST SVETOSTI KOT VISOKO MERILO VSAKDANJEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA.«

V tistih letih je papež Janez Pavel II. vsej Cerkvi, mladim pa še posebej, predložil smer svetosti kot temelj in osrednjo točko pastoralnega načrta za novo tisočletje:

»Mladi vseh celin, ne bojte se postati svetniki novega tisočletja! Bodite premišljujoči (contemplativi) in imejte radi molitev; dosledni z vašo vero in širokosrčni v služenju bratom, dejavni člani Cerkvi in ustvarjalci miru« (Poslanica za XV. Svetovni dan mladih, leta 2000).

Romanje relikvij je bila izredna priložnost za ponovno odkritje pričevanja in zgleda Dominika Savia. Ko so mali in odrasli molili pred relikvijami (urno), so v njegove roke izročali toliko molitev in namenov, da bi on, ki je tako ljubil Gospoda, mogel prositi zanje. Toliko mater je v pričakovanju molilo za svoje otroke, prepričanih, da se bo Dominik, njihov zavetnik, pri Jezusu zanimal za uslišanje prošenj, izrečenih uglašeno z Očetovo voljo. Veliko mladih je znova vzelo v roke življenjepis Dominika Savia, ki ga je napisal sam don Bosko in ki je napravil že toliko dobrega mladim kristjanom, vključno škofom in papežem.

Vera, molitev, želja po svetosti in posebne milosti so najlepši sadovi, ki jih je nebeški Oče hotel po Dominikovi priprošnji podeliti vernikom, ki so prišli obiskat relikvije na romanju.

Pomen romanja don Boskovih relikvij

Ob koncu naše kratke predstavitve podajmo sklepe, ki so bralcu po večini že jasni.

Tudi v tem primeru gre za izredno priložnost. Vezilo za leto 2008 nas je povabilo »vzgajati mlade z don Boskovim srcem«. Vrhovni zbor, 26. po vrsti, nas je povabil, da naj se vrnemo k virom naše karizme, izhajajoč iz ustanoviteljevega gesla Daj mi duše, drugo vzemi. Vrhovni predstojnik Pascual Chávez želi, da bi vsa salezijanska družina z istimi čustvi nadaljevala evangelizacijo mladih, ki ji jo Gospod zaupa. Da bi to zmogla, je potrebno, da razmišlja o lastni istosti. Zato je temeljno še naprej ljubiti in preučevati don Boska. Vezilo za leto 2009 se glasi:

PRIZADEVAJMO SI, DA IZ SALEZIJANSKE DRUŽINE NAPRAVIMO ŠIROKO GIBANJE ZA REŠITEV MLADIH.

Dva velika dogodka opravičujeta in bogatita izbiro teme vezila za leto 2009:

-  150-letnica ustanovitve salezijanske družbe (1859-2009);

-  priprava na 200-letnico don Boskovega rojstva (1815-2015).

S spominom na 150-letnico salezijanske družbe smo začeli pripravo na 200-letnico don Boskovega rojstva. To praznovanje bo pomenilo obnovljeno zvestobo don Bosku, njegovi duhovnosti in njegovemu poslanstvu; bo salezijansko sveto leto.

Romanje don Boskovih relikvij bo priložnost za to, da znova vzamemo v roke don Boskov življenjepis, kakor želi vrhovni predstojnik. Pričevanje njegovega življenja nam bo pomagalo posnemati njegovo vero, ljubezen do Gospoda in gorečnost za brate, še posebno mlade in uboge. Vsa salezijanska družina po svetu se bo srečevala pri molitvi ob relikvijah; obnavljala se bo skupnost vernih, ki jih Kristus kliče k svetosti in ki se želijo posvetiti po don Boskovem zgledu. Ko bodo pri relikvijah molili, bodo mali in odrasli izročali v njegove roke svoje molitve in namene, da bi on, ki je tako ljubil Gospoda, mogel prositi zanje.