Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Prostovoljska izkušnja v Kolumbiji

Medelin, Kolumbija
22.08.2016
V Kolumbiji sta dve salezijanski inšpektoriji, ena s sedežem v glavnem mestu Bogotá, druga pa v Medellinu. To štiri milijonsko mesto se iz kotline na višini 1.800 metrov razteza v strme bregove zahodne in centralne andske kordiljere. Strma pobočja so polna barak z najrevnejšim prebivalstvom, večinoma prisilno razseljenih v dolgi kolumbijski državljanski vojni in v bojih z gverilo. Kolumbija si z mirovnimi pogajanji utira pot nujno potrebne sprave, a do miru je še zelo daleč. Medellinskim revnim četrtem – barriosom – vladajo samo lokalne bande, ki nadzirajo vse, tudi salezijansko delo na teh območjih.

Salezijanci so pred petdesetimi leti začeli delo z otroci z ulic. A ker so spali dobesedno na ulicah, so delo hitro razširili na ustanovitev zavodov in internatov. Poslanstvo se je iz centra mesta razširilo na obrobje, visoko med barakarska naselja. Danes je Ciudad Don Bosco (Don Boskovo mesto) največja socialna ustanova, ki jo v tej inšpektoriji vodi skupnost osmih salezijancev. Zavod združuje internat za 250 otrok in mladih v težavah, osnovno šolo, poklicne šole, tiskarno in železarsko delavnico. Na dislociranih enotah so še srednja šola, zavod za otroke z ulice, ustanova za rehabilitacijo otrok vojakov, v bližnjem mestu Amaga pa vodijo center in šolo za otroke, ki jih rešujejo iz prisilnega dela v premogovnikih. Zelo močna je skupina zaposlenih socialnih delavcev, pedagogov in psihologov, ki delujejo na »terenu«, v šestih barakarskih naseljih, po načelu oratorija in preventivnega sistema.

Temu programu z imenom Derecho a soñar (Pravica do sanj) sva se za mesec dni pridružila študentka Maja Žibert in salezijanec Marko Suhoveršnik. Vsak dan odhajava v različne barriose, seveda s skupinami, in pomagava pri različnih programih za skupine otrok in mladih. Po začetnem šoku, ki sva ga doživela ob razsežnostih natrpanih naselij, revščine in nedostopnosti ter strogem upoštevanju pravil zaradi varnosti, sva spoznavala otroke in mlade, željne pozornosti in objemov, mnoge z žalostnimi očmi a s prijaznim nasmehom. Koliko trpljenja, izkoriščanja, pomanjkanja, nasilja vseh vrst in ubojev se skriva za temi pogledi!

Pri tem programu ne gre le za igre, ročne delavnice in druge prostočasne dejavnosti, poslanstvo je mnogo širše in globlje. Pravzaprav skupine zaposlenih predstavljajo mobilne centre za socialno delo: učna in siceršnja pomoč otrokom, pogovori o razmerah v (ne)družinah, težavno delo z materami oz. starši, reševanje družinskega nasilja, nenehni prikriti boji za nemoteno poslanstvo z lokalnimi bandami ... Seveda sva za kaj takega neusposobljena, zato pomagava pri animaciji in igrah ter sodelujeva pri resnih temah, ki so vsakodnevni del programa: vzgoja o spolnosti (problem prostitucije in spolnega nasilja), spoznavanje drog (močno razširjeno pridelovanje, razpečavanje in uživanje drog), bonton (obnašanje na javnih krajih, prevozna sredstva, spoštovanje lastnine) in še bi lahko naštevali. Včasih delo pokvari izpad nasilja katerega izmed otrok, spet drugič občudujeva njihovo iznajdljivost, zrelost in marljivost.

Kolumbija je pretežno katoliška dežela, a socialna razslojenost in družbena neenakost močno pačijo podobo evangeljskega veselja. Božje kraljestvo se najbolj konkretno širi preko socialnega dela, ki je (za sedaj) prežeto s krščanskimi vrednotami. Čeprav je prostovoljno delo zaradi neustrezne pripravljenosti in nezadostnega poznavanja jezika naporno, pa upava, da bova vtisnila vsaj kakšno kapljico ljubezni in dobrote v te otroke, ki so izsušeni teh vrednot. Še bolj pa se zavedava, kako lepo nam je v Sloveniji, ki jo bomo ohranili le v življenju po pravih vrednotah.

Maja Žibert in Marko Suhoveršnik