Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Salezijanski poklic je služenje

Veržej
09.03.2017

Pogovor z nekdanjim vrhovnim predstojnikom Pascualom Chávezom

Don Pascual, 12 let ste bili vrhovni predstojnik salezijanske družbe in s tem naslednik sv. Janeza Boska. Kako danes gledate na to službo?

Najprej se moram resnično zahvaliti Gospodu za priložnost, da sem lahko predstavljal don Boska, da sem ga interpretiral kot njegov deveti naslednik. Predvsem zato, ker gre za neskončno milost. Nikoli v svojem življenju si nisem mislil, da bom nekega dne postal vrhovni predstojnik, don Boskov naslednik. Priznam, da se nisem čutil primernega za tako poslanstvo, po drugi strani me je čakala velikanska odgovornost. Ko sem bil izvoljen za vrhovnega predstojnika, mi je pisal papež Janez Pavel II.: »Tvoja naloga je, da ohraniš zvestobo karizmi, a hkrati iz nje narediš to, čemur danes pravimo dinamična zvestoba.« To je bila velika spodbuda, da sem skušal dati najboljše od sebe, tako v vodenju salezijanske družbe in salezijanske družine kot v odnosu do mladih. Danes čutim hvaležnost Gospodu, družbi in vsem, ki so imeli glas zaupanja do mene in so mi bili zelo blizu.

Po izteku služenja ste leta 2014 »sestopili z oblasti«. Se je bilo težko vrniti v redni ritem salezijanskega življenja?

Ne, ob koncu mandata se ni bilo težko vrniti v normalno življenje. Vedno sem se zavedal, da je salezijanski poklic služenje. Z drugimi besedami, nisem bil rojen za to, da bi postal vrhovni predstojnik. Preprosto sem srečen ob dejstvu, da me je Gospod hotel poklicati zase v don Boskovo družino, da mi je dal milost formacije, možnosti in tudi obveznosti. Že kot zelo mlad sem bil v Mehiki, od koder prihajam, imenovan za voditelja salezijanskega semenišča, kar je bila velika odgovornost. Nato je sledilo zaporedje obveznosti z vedno večjimi odgovornostmi: bil sem inšpektor in pokrajinski svetovalec. Pri teh službah gre za služenje, ki se ga opravi, nato pa se vrne v normalno življenje.

Obstajajo pa bogate izkušnje, saj si pridobiš, kot v mojem primeru, širok pogled na svet. Pa ne le pogled, razširi ti srce, saj te tako služenje napravi bolj občutljivega za vse, kar je na svetu dobrega, lepega, resničnega; razširi ti razum, ker ti pomaga opazovati z neke zelo jasne perspektive, ki je perspektiva vere, karizme in mladih. Razširi ti vidik, kaj bi danes naredil don Bosko. Nikoli ne bom pozabil, ko smo restavrirali notranjost bazilike Marije Pomočnice in ob tem tudi don Boskovo urno z njegovimi posmrtnimi ostanki. V svoje roke sem smel prijeti don Boskovo lobanjo in prosil: »Kako bi rad imel tvoj razum, tvoje srce, kako bi rad imel tvoje roke, da bi delal dobro, in tvoje noge, da bi šel na pot in srečeval.«

Seveda pa ne drži popolnoma, da sem se vrnil v normalno življenje. Moj naslednik Àngel Fernández Artime me je prosil, naj bom na razpolago družbi in Cerkvi ter se odzovem na njihove prošnje za duhovno animacijo. Preselil sem se k Svetemu Tarziciju ob Kalistovih katakombah v Rimu in spet sem neprestano na poti.

Kot vrhovni predstojnik ste bili pobudnik poglobljene priprave na 200. obletnico don Boskovega rojstva. Od kje zamisel za potovanje don Boskovih relikvij po svetu?

Ko smo leta 2004 praznovali 50. obletnico razglasitve Dominika Savia za svetnika, smo naredili »prvi poskus«, ko smo spodbudili potovanje njegovih relikvij po Italiji in drugih delih Evrope. Ko sem videl uspeh, čudenje in veselje, ki ga je ta dogodek zanetil, sem si dejal: »Če to počne Dominik Savio, kaj bi šele storil don Bosko!« Od tedaj sem razmišljal, kako lepo bi bilo, če bi don Boskove relikvije prišle na vse strani sveta. Ob tej pobudi sem izoblikoval tri cilje.

Prvi cilj je bil, da bi mogli vsi salezijanci, člani Salezijanske družine, animatorji, don Boskovi prijatelji in mladi imeti možnost don Boska videti, kot ga lahko vidimo v Valdoccu. Čeprav je to romarski kraj, pa vsi nikoli ne bodo imeli možnosti, da bi poromali na don Boskov grob. Mislim, da je to prvi veliki sad, saj je zbudil navdušenje, potovanje relikvij je zbiralo milijone oseb. Ko govorim o teh številkah, o milijonih, ne pretiravam. Dovolj je pomisliti na Vzhodni Timor, kjer se je ob relikvijah zbralo kar milijon ljudi, ali recimo na Panamo. Povsod so bile velike množice.

Drugi cilj je bil, da bi se lahko samemu don Bosku zahvaljevali za milosti. Zakaj? Njegovi sinovi in hčere, salezijanci in hčere Marije Pomočnice, člani salezijanske družine so danes navzoči v 132 državah sveta. Vsi ti narodi so sprejeli don Boska v njegovih sinovih in hčerah. Romanje relikvij je bila oblika, da so mu lahko izražali hvaležnost za sprejem njegove karizme, njegovega poslanstva. Zahvala za darove družin, ki so dali svoje hčere in sinove, zahvala za velike in male dobrotnike, za vse, ki čutijo pripadnost don Boskovi družini.

Najpomembnejši cilj pa je bil spodbuditi velika vprašanja o don Boskovi veličini, o njegovih izbirah in navdihih. Pomembno je, da vemo, ali so danes še veljavni in ali smo jih sposobni uresničevati. Lepo je bilo videti, koliko salezijancev in članov salezijanske družine je ob relikvijah obnovilo svojo izročitev Gospodu. In to je najboljša oblika, da rečemo: »Lahko računaš name, v meni imaš naslednika pri tvojih velikih izbirah, pri mladih, njihovi vzgoji, preventivnem sistemu.« K temu naj dodam še nekaj: poživitev pastoralne in v nekaterih delih sveta poklicne rodovitnosti, saj so mnogi mladi ob don Boskovih relikvijah dozoreli v odločitvi za salezijansko življenje. Mnogi so mi pisali o teh korakih.

Sledila je bližnja priprava, kjer ste predlagali spoznavanje don Boska kot človeka, vzgojitelja in svetnika.

Ni dvoma, da je bilo triletje neposredne priprave zelo premišljeno. Boljše poznavanje don Boska pomeni, da se ne smemo zadovoljiti samo s prebranimi življenjepisi, temveč se moramo poglobiti v zgodovinsko kritični študij, ki nam pomaga bolje poznati notranjo in tudi zunanjo pot, ki jo je opravil don Bosko. Izrecno sem želel, da ne bi le izpopolnjevali njegovega nauka ali preprosto ponavljali njegove slogane kot pošteni državljani, dobri kristjani; razum, vera, ljubeznivost; biti očetje, bratje, prijatelji. Uvideti moramo, kaj pomeni to danes, v tem trenutku zgodovine, v različnosti kontekstov, v katerih se nahajamo, živimo in delamo. To je resnično edini način, da izpopolnimo preventivni sistem. Seveda je zelo naporno, a od tega je odvisna učinkovitost naše vzgojne navzočnosti.

Zadnje leto priprave smo poudarili don Boskovo duhovnost, kakšna je bila njegova notranja narava, brez katere ne razumemo njegove svetosti. Navajeni smo ga kot velikega podjetnika v dobrodelnih, vzgojnih in pastoralnih ustanovah, premalo pa ga poznamo in predstavljamo kot učitelja duhovnosti. Zapustil nam je preprosto duhovnost, a zelo zahtevno in plodovito. Dovolj je pomisliti, kako je vzcvetela svetost v salezijanski družini, začenši pri mami Marjeti, njegovih fantih, svetem Dominiku Saviu, njegovih naslednikih don Rui in don Rinaldiju, velikih misijonarjih. Danes imamo resnično celo vrsto članov salezijanske družine, ki so dosegli svetost s tem, da so za svojo napravili don Boskovo duhovnost.

Danes lahko rečem, da so bili rezultati veliko boljši, kot sem mogel pričakovati. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, da bosta potovanje relikvij in triletna priprava toliko prispevala k prepoznavanju don Boska in njegove dediščine.

Evropo in svet pretresa pojav množičnih preseljevanj. Kakšen je vaš pogled na ta pojav?

Pojav preseljevanj je zelo zapleten pojav, a ima skoraj vedno iste korenine. Revščina in iskanje boljših življenjskih pogojev silita ljudi, da zapustijo to, kar jim je najlepše, ki ni samo lastna država, je kultura, oblika soočanja z resničnostjo, odnosov do drugih, razumevanja samega sebe, življenja in smrti. Migranta žene želja, da bi dosegel nekaj boljšega od tistega, kar je do tistega trenutka uspel imeti. V drugih primerih pa je v to prisiljen. V primeru Latinske Amerike zaradi oboroženih konfliktov in zaradi nasilja, na delu Srednjega Vzhoda pa se dogajajo prava preganjanja.

Razlogi so torej različni, od revščine do političnih preganjanj, ko se zaveš, da je edini način preživetja, če zapustiš svojo deželo, družino in vse skupaj ter odideš nekam, kjer ne poznaš ne jezika ne kulture, nimaš opornih točk. To je zelo težko. Sam to primerjam z ribo, ki jo potegneš iz vode. Kako naj preživi? Mi imamo to človeško sposobnost, da lahko preživimo v zelo težkih pogojih.

Pojav preseljevanj ima številne korenine. Je zelo človeški pojav, zato se dotakne življenja vsakega in nihče ne bi smel ostati brezbrižen. Samo srečni smo lahko tisti, ki nam ni bilo treba doživeti prisilne migracije zaradi enega ali drugega razloga. Prav zato bi morali biti bolj občutljivi za sprejem migrantov. Odpor pa je večji tudi zato, ker se srečujemo z masovnim pojavom, ko ne gre za majhne skupine, ampak za cela ljudstva, ki krčijo število prebivalstva na določenih področjih in se selijo prav zato, da bi s svojim življenjem nadaljevali v drugih deželah.

Lahko primerjamo Latinsko Ameriko in Evropo?

Kar se dogaja tukaj, se ne da primerjati s položajem v Latinski Ameriki. V Mehiki jih sicer veliko prečka reko in puščavo, da pridejo v Združene države, a to se ne more primerjati s tisočimi, ki dnevno prečkajo Sredozemlje, ko prihajajo iz Azije, Srednjega Vzhoda ali Afrike. Ta masovni pojav je veliko težji za obvladovanje.

Se tudi salezijanci odzivamo na ta pojav?

S problemi se je najprej potrebno soočiti v izvorni deželi. Tam vidimo, kaj je treba napraviti, da bi lahko dali odgovor na kraju samem. Če je Evropska skupnost skupnost narodov, ne more vsega preložiti na Italijo ali Grčijo, kamor jih pride še več kot v Italijo ali Španijo. Te države niso med najbogatejšimi in begunci v njih nočejo ostati, skušajo iti naprej. Položaj je več kot dramatičen trenutek za človeštvo. Vedno me najbolj prizadenejo mladoletni migranti, tisti mladoletniki, ki morajo brez spremstva odraslih skozi zares težke položaje. Nato pa pridejo v kraje, kjer večkrat niso sprejeti ali so celo zavrnjeni.

Vesel pa sem, kako smo se salezijanci odzvali v mnogih predelih Evrope, kjer smo celotne ustanove namenili sprejemu mladih migrantov. Seveda z jasnimi programi. Najprej smo jim dali čutiti, da so sprejeti. Pripravili smo ekipe, ki so jih sprejele kot družinske člane. Naslednji korak je pomoč pri učenju jezika. Kako bodo sicer komunicirali? Tretji korak pa je pomoč do manjšega poklica ali zaposlitve, ki jim pomaga, da se kasneje lažje vključijo v družbo. Položaj je zelo izzivalen, a ne pozabimo, da niso samo problem, so dar. Samo v Italiji je med vsemi, ki delajo, 11 % priseljencev. Veliko del, ki jih Evropejci nočejo opravljati, je na ramenih priseljencev. Ne, ker bi si to želeli, a začnejo s takimi deli, da si zagotovijo sredstva za preživetje in si nato odprejo pot. Zato se mi nikakor ne zdi lepa drža zapiranja in ustvarjanja zidov, ki ne dovolijo prehoda. Ne pravim sprejema, temveč prehoda. Obenem pozabljamo, da je ne tako daleč nazaj iz mnogih evropskih držav odšlo mnogo ljudi za boljšim življenjem. Poznam skupine iz nekdanje Jugoslavije v Čilu, v Punta Arenasu, ali slovensko prebivalstvo v Argentini.

Bi lahko priseljenci obnovili v vseh pogledih dekadentno Evropo? Bi lahko oživili krščansko dušo Evrope?

Težko je napovedati, kako se bo položaj razpletel. Evropa postaja postkrščanska, to je očitno vsem. To je odkrito priznal Benedikt XI., to pravi papež Frančišek. Lahko bi se zgodilo, da bodo krščanske skupnosti znova prišle k nekdanjemu izražanju vere. A za prihodnost je težko reči, kakšna bo.

Iz izkušenj v ZDA lahko rečem, da so skupnosti, ki so prišle na novo ozemlje in se vključile v družbo, prinesle veliko dinamičnost, pastoralno in poklicno rodovitnost. Za Evropo je kaj takega še prezgodaj reči. Ohranjanje določenih vrednot bo odvisno od tega, kako bodo te osebe, skupine in skupnosti uspele postati ustvarjalne manjšine. Manjšine, ki prinašajo žejo po pozitivnih vrednotah, navadah, držah. Vse bo odvisno od sposobnosti, ali jih bo večina sprejela in ali bodo dejavno vključeni v razvoj dežele, ki jih sprejema.

Kot pridigar cerkvenim skupinam in skupinam salezijanske družine ste vedno na poti, zato imate manj stika z mladimi. Pogrešate delo z njimi, njihovo družbo?

Pogosto me povabijo, da se srečam z mladimi. Tedaj se počutim dobro. Tudi don Bosko ni bil vedno neposredno z mladimi, a je govoril: »Naj sem blizu ali daleč, vedno mislim na vas.« To omogoča tudi meni, da jih zlahka dosežem, tudi preko študija mladinske problematike, njihove dinamike, razvoj sveta mladih. Današnji generaciji, milenijci in generacija Z, sta generaciji z občutljivostjo in z obliko razumevanja samih sebe, ki sta zelo različni od prejšnjih. V nekaj letih smo priča velikemu generacijskemu preskoku. Veliko bolj so nagnjeni k izkušnji kot pa k razumskosti. Zanje je pomembna izkušnja, čutiti morajo, da so ustvarjalci, da sodelujejo. Nočejo biti le osebki, ki se preprosto zadovoljijo s ponujenim jedilnim listom. Sami želijo izdelati svoj jedilni list, sodelovati hočejo pri izdelavi. Predvsem pa imajo sposobnost ustvarjanja s podobami, ki ga mi nimamo. Zlahka preidejo iz enega sveta v drugega preko podob, slik, ne da bi se izgubili. Ta sposobnost je sad tega, da so rojeni na digitalnem kontinentu in v tem so se zmožni povezovati in ustvarjati skupnost. Nas svet podob pogosto lahko vodi v virtualno resničnost in izoliranost, mladi danes pa v tem svetu komunicirajo v smislu povezanosti in graditve skupnosti.

Pogovarjal se je Marko Suhoveršnik, prevod Kristina Škibin