Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Spominska plošča v Mariboru

Maribor
08.06.2016
Na dan, ko je Cerkev v Sloveniji obhajala skupni dan - spomin na duhovniško posvečenje - v Baziliki Matere Usmiljenja v Mariboru, je bila pri krstnem kamnu v tem svetišču odkrita in blagoslovljena plošča kot zunanje obeležje, da je v tej cerkvi leta 1904 prejel sveti krst Božji služabnik misijonar Andrej Majcen.

Ob tej priložnosti je inšpektor salezijancev mag. Janez Potočnik spregovoril: Spoštovani sobratje duhovniki in redovniki. V tem svetem letu usmiljenja ne moremo, ne da bi govorili o pomenu in veličini zakramenta sv. spovedi. Zato sem nadvse hvaležen bratom frančiškanom, da so sprejeli in uresničili pobudo za zelo simbolno dejanje, ki mu bomo priča: za postavitev in blagoslov spominske plošče Božjega sl. Andreja Majcna, ki ni bil le velik misijonar, ampak tudi zelo goreč in predan spovednik in duhovni voditelj.

Božji sl. Andrej Majcen se je rodil tukaj v Mariboru, v tukajšnji župniji Matere usmiljenja, kak kilometer oddaljen od cerkve, in sicer 30. septembra leta 1904. Nekaj dni zatem je bil v tej cerkvi tudi krščen: Sam je zapisal: »Moj najsvetejši dan je za vse življenje ostal 9. oktober. Večkrat v življenju sem obnovil krstne obljube. V cerkvi Matere usmiljenja sem bil deležen milosti vseh milosti, da sem postal Božji otrok.«

Ko je imel tri leta, se je njegova družina preselila: najprej na Kozje, dve leti pozneje pa v Krško: tu je hodil v šolo, prejel prvo sv. obhajilo in birmo. S petnajstimi leti je odšel na študij v Maribor: obiskoval je Moško učiteljišče in štiri leta pozneje diplomiral. V ta čas sodijo spodbudni nasveti očeta in matere, ki ju je zvesto upošteval. Oče mu je dejal: »Bodi vedno z vsemi dober in ti ne bo nikdar žal.«

Mati pa: »Pa na Marijo nikar ne pozabi. Ko boš šel na učiteljišče, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v cerkev pri frančiškanih, pri enih vratih lahko greš noter, pri drugih pa ven.«

Kot učitelj je še isto leto dobil službo v salezijanski šoli na Radni pri Sevnici; že po enem letu pa se je odločil, da želi postati salezijanski duhovnik. Noviciat je opravil na Radni, potem pa odšel na Rakovnik, kjer je bil deset let: s študijem se je pripravljal na duhovništvo, hkrati pa pomagal pri vodenju rakovniških obrtnih šol. Duhovnik je postal leta 1933, dve leti pozneje pa odšel v misijone na Daljni vzhod.

22 let je misijonaril na Kitajskem, 22 let v Vietnamu. Kamor je prišel, se je dal v službo ljudem, še posebej ubogim in mladim. Zelo znane so njegove izjave: »S Kitajci Kitajec, z Vietnamci Vietnamec!« V času njegovega misijonskega poslanstva v Južnem Vietnamu je tam divjala znana ameriško-vietnamska vojna; Majcen pa je neustrašno delal – zlasti na področju vzgoje domačih duhovnih poklicev: v Vietnam je prišel kot prvi salezijanski misijonar, ko pa je odhajal kot zadnji tujec, je za njim ostalo nad 130 sobratov.

Zadnjih dvajset let življenja je preživel v Ljubljani na Rakovniku, kjer je bil duša misijonske animacije, zavzet in goreč spovednik ter duhovni voditelj na daljavo svojim vietnamskim sobratom.

G. Majcen  pa nas nagovarja tudi zato, ker je tako skrbno in zavzeto delal na samem sebi, in to na vseh področjih: v odnosu do sebe, do bližnjega in do Boga. In to potem, ko je že napolnil 80 let življenja, ko mu je telo vedno bolj odpovedovalo, njegov duh pa je ohranjal čudovito svežino. O tem priča kakih 6000 strani njegovih osebnih duhovnih zapisov. S tem nam govori, da nikoli ni prepozno začeti resno delati na samem sebi, da je tudi starost lahko še kako lepa, obenem pa koristna, rodovitna in potrebna! 

Umrl je na Rakovniku, 30. septembra 1999: prav na svoj 95. rojstni dan in hkrati na smrtni dan male cvetke sv. Terezije DJ, zavetnice misijonov, ki jo je Božji služabnik zelo častil. Dobrih deset let po njegovi smrti, 24. septembra 2010 se je v Ljubljani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.

Naj nas nagovori vsaj kaka njegova misel glede spovedovanja:

»Dobri pastir, hvala Ti, da si me izvolil za delitelja spovedne svetosti. Naj se pri tebi naučim biti dober, biti vsem vse, biti krotak, ponižen, prijazen, potrpežljiv in vedno veder. Daj, da bi znal dajati pogum, razvnemati gorečnost, tolažiti in povedati pravo besedo; biti prepričljiv, kratek in oseben. Odpusti pa mi, ker se nisem poglobil in nisem dobro slišal! Ne obsodi me, če sem bil pri odvezi predober; če sem imel premalo modrosti kot učitelj, premalo svetosti kot voditelj, premalo odločnosti, da bi jih odvrnil stran od krive poti.«

Priporočajmo se g. Majcnu: nagovarja nas kot goreč misijonar, kot skrben vzgojitelj duhovnih poklicev, kot vesel, pristen in srečen redovnik in duhovnik, kot neutruden spovednik in duhovni voditelj. 

Značke: