Toggle menu Skupina Donbosko
Donbosko.si
Donbosko povezave

Tako bodo poslednji prvi

Rakovnik
24.09.2017
Utrinek z Majcnove nedelje, Rakovnik, 24. septembra 2017

Hišni gospodar v evangeliju 25. nedelje med letom (prim. Mt 20,16) nas dodobra izzove z novo lestvico vrednot, da bodo namreč poslednji na zemlji prav lahko prvi v nebeškem kraljestvu. V tosvetni karieri je bil Božji služabnik Andrej Majcen dostikrat kakor poslednji najemnik, »neuspeli primer«.

Zemeljska »usoda« mu je vsaj sedemkrat (simbolno!) pripravila grenek priokus za njegova prizadevanja; sedem navideznih neuspehov; prav lahko rečemo sedem postaj zemeljskega križevega pota:

1. Dobro pripravljen se je vrgel v poklic šolskega učitelja, a se je po prvem letu preusmeril.

2. Usposobil se je za voditelja poklicnih šol na Rakovniku v Ljubljani, a je beograjska vlada leta 1935 ukazala tovrstne privatne šole ukiniti.

3. V razcvetu misijona in šol v Kunmingu s 1000 gojenci Majcen leta 1951 doživi izgon iz komunistične Kitajske.

4. Komaj dobro zastavi svoje poslanstvo v Hanoju, že mora (med milijonom beguncev!) reševati svoje sirote na jug Vietnama.

5. In po cvetočem prizadevanju za izobraževanje, vzgojo in duhovne poklice, ga nova oblast v Sajgonu leta 1976 bolj vljudno a nič manj sovražno odslovi.

6. Ko se je tako rekoč zatekel na Formozo, da bi potrdil svojo zvestobo vietnamskim in kitajskim misijonom, mu po treh letih predstojniki svetujejo, naj se zaradi bolezni in starosti vrne v domovino Slovenijo.

7. Da, še 7. postaja (vsakogar doleti!): kot »revček Andrejček« – tako se je dostikrat podpisal – v podstrešni sobici na Rakovniku izroči svojo dušo in telo svojemu Stvarniku (30. sept. 1999). Tako je gledanje s tosvetnimi očmi in sklepanje z našo človeško pametjo! »A moje misli niso vaše misli …«, govori Gospod Bog po preroku Izaiju (55,8). Na našo srečo! Danes so azijska misijonska prostranstva bogata z duhovnimi poklici za vso Cerkev, za ves svet.

Zato doživljamo in izpričujemo, da se pri Božjem služabniku Andreju Majcnu uresničuje novo, evangeljsko merilo, da bodo poslednji prvi! »Revčka Andrejčka« že kličemo »Božji služabnik« in se mu priporočamo, naj dviga naš otopeli pogled k nebesom, in ga ožarja s tistimi razlogi upanja, ki so mu vedno pomagali znova vstati na vsaki postaji njegovega križevega pota in ob zlati maši dobesedno zapeti njegov labodji spev: »Zatrobi, trobenta, zatrobi močno, po poti svetosti korakaj srčno!«

Po maši se je skupina sobratov in prijateljev zbrala ob njegovem grobu na ljubljanskih Žalah. Andreju Majcnu so prvič zapeli pesem, pripravljeno za to priložnost: »Andrej, prijatelj Jezusov.«

Alojzij Slavko Snoj

Značke: