Po dveh letih – zaradi omejitev, uvedenih zaradi boja proti pandemiji covid-19 – je v nedeljo, 28. avgusta 2022, v Chimpayju potekalo tradicionalno romanje v čast blaženemu Zefirinu Namuncuráju. Približno 100.000 ljudi je napolnilo območje, znano kot »svetišče«, kjer se nahajata kapela in ploščad s kipom Zeferina Namuncurája, ki ga skozi leto obišče več sto tisoč ljudi, da bi molili k blaženemu, se mu zahvalili in prosili za posebne milosti.
Dan, ki so ga sicer zaznamovale precej nizke temperature, se je začel z molitvijo Mapučev »Cerro de la Cruz«. Ob 9. uri se je začelo romanje. Po dveh urah hoje je nepregledna množica prispela v »Zefirinov park« in začela zasedati svoja mesta pred oltarjem, postavljenim na prostem pred cerkvico, kjer je potekala sveta maša.
52. romanja, katerega geslo je bilo »Zefirin, Samarijan življenja«, so se udeležili tudi msgr. Esteban Laxague, SDB, škof v Viedmi, msgr. Fernando Croxatto, škof v Neuquenu in msgr. Alejandro Pablo Benna, škof v Alto Valle del Río Negro. Navzoč je bil tudi Darío Perera, SDB, salezijanski inšpektor Južne Argentine. Med romarji so bili tudi duhovniki iz različnih mest Patagonije (mnogi med njimi salezijanci) ter iz različnih delov Argentine.
Poleg te impresivne udeležbe na največjem romanju vere v Patagoniji so se praznovanja začela že v petek, 26. avgusta, na dan bogoslužnega spomina Zefirina Namuncurája, ko so se romarji na kolesih, konjih, motorjih in v avtomobilih udeležili svetih maš. V soboto so pri vsaki sveti maši romarjem podelili poseben blagoslov. Sledilo je praznovanje z mladimi, ki so prišli v svetišče. Ob mraku se je ob ognju, ki je gorel pred svetiščem, odvijala spodbudna molitev.
Kdo je Zefirin Namuncurá?
Zefirin Namuncurá se je rodil 26. avgusta 1886 v kraju Chimpay ob reki Rio Negro v Patagoniji (Argentina). 24. decembra 1888 ga je krstil salezijanski misijonar Dominik Milanesio. Oče Manuel, zadnji veliki »kačik« araukanskih indijanskih plemen, se je moral tri leta prej predati vojski Argentinske republike. Pri enajstih letih je oče poslal Zefirina na študij v Buenos Aires, v salezijanski zavod Pija IX. Zefirin je izrazil željo, da bi študiral in se nato vrnil domov za svoje ljudi. Zaradi družinskega ozračja v salezijanskem zavodu se je zaljubil v don Boska. Zefirin je bil marljiv in pobožen mladenič: naučil se je španskega jezika in katekizma. V začetku leta 1902 pa je zbolel za tuberkulozo in msgr. Cagliero ga je poslal v Viedmo v upanju, da bo ozdravel. Leta 1904 so ga poslali v Italijo, da bi nadaljeval študij v podnebju, ki se je zdelo primernejše za njegovo zdravje. V Italiji je Zefirin spoznal vrhovnega predstojnika Mihaela Ruo in papeža Pija X. Šolo je obiskoval v Torinu, nato pa salezijanskem zavoru v Villi Sora v Frascatiju pri Rimu. Toda tuberkuloza je izbruhnila s polno močjo in 11. maja 1905 je umrl v bolnišnici Usmiljenih bratov na Tibertinskem otoku v Rimu. Ob njem je bil škof Cagliero. Zaradi svoje svetosti je z leti je postal zelo priljubljen in 11. novembra 2007 je bil v Chimpaju, svojem rojstnem kraju, razglašen za blaženega.
ANS
