Alojzij Versiglia, misijonar in predstojnik salezijancev na Kitajskem, si je vedno prizadeval za potrebne kreposti dobrega misijonarja, potrebne za dobro pastoralno delo za duše: globoka predanost, združenje z Bogom in zaupanje v Marijo Pomočnico. Ob začetku posta leta 1920 je vsem sobratom poslal okrožnico, v kateri je povzel svoje misli v pet točk, ki so kasneje postale misijonarjeve zapovedi:
- Misijonar, ki ni združen z Bogom, je kot mrtvica, ločena od izvira.
- Misijonar, ki veliko moli, bo tudi veliko naredil.
- Ljubezen do duš – ta ljubezen bo učiteljica vseh panog, da bodo v njeni službi.
- Prizadevanje v vsem za najboljše in se zadovoljiti s tem, kar se zgodi.
- Brez Marije Pomočnice smo mi, salezijanci, nič.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Sveti sedež odločil, da salezijanski misijon na Kitajskem povzdigne v apostolski vikariat. Versiglia je bil kljub neizmerni ponižnosti, ki ga je odlikovala, ko je čutil, da mu manjka sposobnosti, vrlin in moči za prevzem odgovornosti, ter je vztrajno prosil za razrešitev z vodstvenih služb, imenovan za škofa in apostolskega vikarja v Shiuchowu.
V škofa je bil posvečen 9. januarja 1921 v cantonski katedrali po rokah msgr. De Guébranda ob navzočnosti škofov iz Hong Konga in Swatowa, predstojnikov raznih misijonov in francoskega, italijanskega, portugalskega, španskega ter ameriškega klera in množice vernikov z vseh koncev. Navoč je bil tudi zbor »Schola Cantorum« iz sirotišnice v Macau. Vesiglievo škofovsko geslo se je glasilo: »In verbo tuo laxabo rete« (Na tvojo besedo bom vrgel mreže).
Ko je postal škof, msgr. Versiglia ni opustil svojih navad. Še naprej se je žrtvoval za svoje sobrate in Kitajce v katerikoli službi: tiskar, zakristan, vrtnar, pleskar, celo frizer. Ko so salezijanci prišli v Shiuchow, je misijon imel samo eno ubožno stanovanje v ozki ulici, ki je potekala vzdolž starodavnega mestnega obzidja. V teku let je msgr. Versiglia zbral sredstva in zahvaljujoč svoji gorečnosti in arhitektnemu znanju načrtoval šole, stanovanja, majhne cerkve, katedralo, dom za starejše, ambulanto ter jih uresničil z gradnjo.
V dvanajstih letih misijona, od 1918 do 1930, je škofu Versigliu uspelo narediti čudeže v deželi, ki katoličanom že od nekdaj ni bila naklonjena. Neustrašeni škof se ni ustavil pred ničemer, ne pred lakoto, epidemijami in porazi, ki so nenehno prežali nanj in sodelavce. Tudi niso bili deležni človeških nagrad, temveč so jih obsojali: odpadništvo, obrekovanje, zapuščenost, nerazumevanje, strahopetnost … Toda vse to so premagovali z gorečno in nenehno molitvijo. Višek je bil darovanje v stilu dobrega pastirja, ki ga je zapečatil s prelitjem mučeniške krvi 25. februarja 1930.
Povzeto po ANS
