Don Bosko je bil velik ljubitelj Marije in »nit« njene nežne in preudarne navzočnosti kot matere, učiteljice in pomočnice ni nikoli zatajila v vsakem izmed njegovih sinov. Zato se ne smemo čuditi, da je toliko salezijanske svetosti prepleteno z zelo globokimi vezmi z Marijo: vsak Božji služabnik, vsak blaženi in svetnik salezijanske družine ohranja z njo posebno vez, včasih popolnoma, kot to velja za Silvia Gallija SDB, ali sestro Antoineto Böhm FMA.
Leto 2024 zaznamujeta tudi dve obletnici, ki sta neposredno povezani z nekaterimi osebnostmi salezijanske svetosti: 100. obletnica svetišča Marije Pomočnice v Ljubljani na Rakovniku, posvečenega 8. septembra 1924, in 100. obletnica prihoda salezijancev v narodno marijansko svetišče Šaštín na Slovaškem, posvečeno Žalostni materi Božji.
Ti dogodki so odločilno vplivali na nekatere mlade, katerih postopke danes spremlja vrhovna salezijanska postulatura: na Božjega služabnika Andreja Majcna (slovenskega misijonarja na Vzhodu) in blaženega Tita Zemana (slovaškega mučenca za duhovne poklice). Združuje ju skromen in zelo diskreten lik častitljivega Ignacija Stuchlýja (prvega češkega salezijanca), ki je povezan z obema in vez med različnimi narodi – Poljsko, Češko, Moravsko, Slovaško, Slovenijo, Italijo – ki je bil na Rakovniku navzoč na dan posvetitve svetišča, h kateremu je osebno prispeval z velikim trudom.
8. septembra pred 100 leti pa se je začela salezijanska pot mladeniča Andreja Majcna, ki so se ga na Rakovniku v zadnjih dneh spomnili z različnimi pobudami, predvsem s slovesno posvetitvijo novega oltarja, ki ga je opravil murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf.
V noči med 7. in 8. septembrom 1924, nekaj ur po odprtju svetišča, je svoje prve korake v salezijanskem življenju naredil Andrej Majcen, donedavni učitelj pri salezijancih na Radni. Kmalu zatem je vstopil v noviciat in svetišče na Rakovniku je ostala trdna opornica v njegovem življenju: tako v trenutku ločitve od domovine in odhod v misijone, ko je bil njegov zadnji pogled povsem usmerjen v svetišče in Marijo, kakor v starosti, ko je postal zelo iskan spovednik, mož Boga, ki ga je cenil tudi škof, da mu je pošiljal duhovnike v krizi. Ko je predstojnik želel razumeti, ali sme Andreja sprejeti v noviciat, ga je le vprašal, ali ljubi Marijo: »Ali ljubiš Marijo?«. »Da«. »Potem lahko vstopiš v noviciat.«
Prav posebno vez z Devico je imel tudi Tito Zeman in skoraj sočasno s praznovanjem na Rakovniku v Sloveniji, so slovaški salezijanci praznovali stoletnico svojega prihoda na Slovaško s slovesno mašo v svetišču Šaštín, ki jo je vodil apostolski nuncij na Slovaškem, msgr. Nicola Girasoli, v navzočnosti vikarja vrhovnega predstojnika.
Spomladi 1925, nekaj mesecev po prihodu salezijancev na Slovaško, je zbolel mali Tito, ki je bil takrat star 10 let. Tistega leta bi se rad pridružil romarjem v Šaštín, a ker tega ni mogel, je želel romanje doživeti kot »notranje potovanje« in se zaupati Mariji: ob zaključku romanja, preden so se romarji vrnili domov, je prosil očeta, naj ga posadi na svoje rame in stopi na pragu doma, da bo lahko prejel blagoslov in milosti romanja. Dovolj je bilo nekaj trenutkov, nato je prosil, naj ga odnese nazaj v hišo. V tistem trenutku je Tito s toliko vere prejel milost ozdravljenja.
Pravzaprav je »čudežno ozdravel in po tem okrevanju je postal popolnoma imun na vse bolezni«. V tem Marijinem čudežu je našel tudi lastno salezijansko poklicanost: »Marija me je ozdravila«, je bil prepričan Tito.
»Salezijanci živijo v Marijini hiši [v Šaštinu], zato bom tudi jaz postal salezijanec,« je še trdil. Ko mu je ravnatelj šaštinskih salezijancev dejal: »Ti si še majhen, tako majhnih, kot si ti, pri nas ne vzamemo. Hladno je, samostan je v močvirju in vsak dan se umivamo z mrzlo vodo. Ko boš jokal in želel k svoji materi, kaj bova storila?«, je Tito preprosto odgovoril: »Kaj pravite? Dobro vem, da moje zemeljske matere ne bo tukaj, je pa tu mati vseh mater – sveta Devica Marija Pomočnica – in ona bo moja mati!«
V senci Marije in njenega plašča sta cvetela ta poklica in pomenljivo je, da je v obeh primerih Marija salezijancem, takoj ko so ji posvetili cerkev ali živel ob Njej, podarila sveta poklica, ki sta neposredno povezana z drugimi poklici: Tito Zeman je v komunizmu rešil številne salezijanske študente, pri čemer je šel tako daleč, da je trdil, da če bi samo eden od njih postal duhovnik namesto njega, ne bi bilo zaman; Andrej Majcen je bil magister novincev v Vietnamu in je postavil temelje salezijanske družbe v teh deželah do te mere, da ga imenujejo vietnamski don Bosko.
Lodovica Maria Zanet, vrhovna postulatura za zadeve svetnikov v salezijanski družini
