23. junija pred 25 leti je v Rimu umrl salezijanec Egidij Viganó, sedmi don Boskov naslednik. Obletnice ne moremo spregledati, saj se spominjamo enega izmed salezijancev, ki je močno zaznamoval in oblikoval sedanjo podobo salezijanske družbe.
Rodil se je leta 1920 v Sondriu delavskim staršem. Bil je osmi izmed desetih otrok. Poleg njega sta salezijanca postala še dva brata: Angelo, ki je umrl leta 2010 in Francesco, danes član skupnosti Sesto San Giovanni (Milano). Doma je prejel prvo pristno krščansko pričevanje: »Oče in mama sta Bogu vedno dala prvo mesto, ne drugim rečem, kot so delo, varčevanje, zdravje ali zaslužek,« je nekoč izpovedal Angelo Viganó.
Odrasel je v salezijanskem oratoriju ob salezijancih, ki so še osebno poznali don Boska. Aspirantat je obiskoval v Chiariju, noviciat pa v Montodinu, kamor je vstopil komaj šestnajstleten.
Ob koncu filozofskega študija v Turinu so mu predstojniki sporočili, da je bila njegova prošnja za odhod v misijone sprejeta in ga poslali v Čile. Toda sam take prošnje ni nikoli napisal! Svoje začudenje je posredoval predstojnikom, a so mu odvrnili, naj sprejme kakršno koli odločitev predstojnikov. Njegov odgovor je bil preprost: »Če me pošiljate, pojdem.«
V Santiago de Cile je dokončal teološko formacijo. Postal je ravnatelj skupnosti teologov, profesor dogmatične teologije na čilski katoliški univerzi in sodeloval na 2. vatikanskem cerkvenem zboru kot teološki strokovnjak na vabilo kardinala Raúla Silve Henríqueza, SDB. Leta 1968 je postal čilski inšpektor, 1971 pa vrhovni svetovalec za formacijo. Po šestih letih je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika in to službo opravljal do svoje smrti, celih 18 let.
»Don Viganó je bil velik vrhovni predstojnik, ki je znal spremljati in umestiti salezijansko družbo v njenem preoblikovanju po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, v zvestobi don Bosku in apostolski vnemi za mlade, posebej najbolj zapuščene,« je o njem dejal deveti don Boskov naslednik Pascual Chávez. »Mož spontanega nasmeha, izvrstnega optimizma, daljnoviden … zapustil je bogato salezijansko učiteljsko zapuščino, predvsem po svojih pismih, o katerih je sam dejal, da niso za branje, temveč za študij.«
Kot vrhovni predstojnik je trikrat obiskal Slovenijo: ob 80. obletnici salezijanskega zavoda na Rakovniku in 60. obletnici samostojne inšpektorije leta 1982; septembra 1989 je obiskal več salezijanskih skupnosti, sodeloval pri misijonskih jubilejih Andreja Majcna, Jožka Kramarja in Ernesta Sakside ter se udeležil srečanja mladih v Stični; tretjič pa je med sobrate prišel leta 1992 in ob prihodu na brniško letališče vzkliknil: »Bog živi svobodno Slovenijo!«