»Poznanjskih pet«, kakor jih imenujejo, je v zgodnjih dvajsetih letih obiskovalo salezijanski oratorij v poljskem Poznanju in 24. avgusta 1942 skupaj žrtvovalo svoja življenja, na dan spomina na Marijo Pomočnico.
Kot da jih je Bog hotel združiti tudi v smrti, ko so jim nacisti pod rezilom giljotine skrajšali mlada življenja. Čeprav jih je bilo pet, so bili v ljubezni do Boga in bratov eno srce. V oratoriju so bili deležni iste vzgoje in so se v cvetu mladosti soočili z najzahtevnejšimi ideali svoje krščanske poklicanosti. Bujni v svoji mladosti, združeni v bratskem prijateljstvu, oživljeni z Božjo milostjo, so v temne zaporniške celice vnesli vedro ozračje salezijanskega oratorija, ki je napolnjevalo njihovega duha.
»Dragi starši in bratje! Prišel je trenutek, ko se moram od vas posloviti, in sicer prav danes, 24. avgusta, na dan Marije Pomočnice. V veliko veselje mi je, da odhajam s tega sveta in na način, na katerega bi moral umreti vsak. Ravnokar sem bil pri sveti spovedi in čez čas se bom okrepil z Najsvetejšim zakramentom. Dobri Bog me bo vzel k sebi. Ni mi žal, da tako mlad zapuščam ta svet …«
Odlomek iz zadnjega pisma Frančiška Kesyja družini
Proti njim so bile vložene lažne obtožbe o spodbujanju državne izdaje. Zaradi sovraštva, ki ga je sprožila nacistična vojna in invazija, so bili septembra 1940 aretirani in obsojeni brez dokazov. Njihova obsodba in smrt naj bi bila kruta nacistična lekcija za zatirano poljsko ljudstvo, zato so za sredstvo usmrtitve izbrali giljotino, ki je že dolgo niso več uporabljali, in jo postavili na dvorišče dresdenskega zapora. Uro pred usmrtitvijo so smeli napisati poslovilno pismo svojim družinam. Pisma, ki so vsa ohranjena, dokazujejo, v kakšnem duhu je teh pet mladih umrlo.
Njihova imena na seznamu blaženih so: Česlav Józwiak, rojen 7. septembra 1919; Edvard Klinik, rojen 21. junija 1919; Frančišek Kesy, rojen 13. novembra 1920; Jarognjev Wojciechowski, rojen 5. novembra 1922 in Edvard Kazmierscki, rojen 1. oktobra 1919.
