Danes, 1. aprila 2024, se spominjamo 90. obletnice kanonizacije don Boska, ki jo je opravil papež Pij XI. ob zaključku svetega leta odrešenja ob praznovanju 1.900. obletnice odrešenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.
Ganljivo je iti v Pinardijevo kapelo v Valdoccu, pravo salezijansko porcijunkulo, in razmišljati o ozadju, ki predstavlja vstajenje. Velikonočna skrivnost zaznamuje don Boskov obstoj in ga vodi v srce krščanskega dogajanja: prvo obhajilo prejme na veliko noč 1826; stalni oratorij v Valdoccu je začel za veliko noč 1846 (12. aprila); Pij XI. ga je 1. aprila 1934 na velikonočno nedeljo, v svetem letu odrešenja, razglasil za svetnika.
V dekretnem pismu, s katerim je Pij XI. Razglasil don Boska za svetnika, je zapisal: »Danes nam je v moči neskončne kreposti krvi križanega Odrešenika, s katero smo obdarjeni, dovoljeno dodati množici svetnikov še enega junaka svetosti, ki bo zaradi številnih in tako velikih koristi, ki jih s svojim duhovnim sinovstvom nenehno prinaša veri in civilizaciji, živel v spominu in v blagoslovu do zadnjih časov. Mislimo na Janeza Boska, ki smo ga pred nekaj leti uvrstili med slavne blažene in ki je (spomin je še vedno sladek duši) ne le s svojim videzom in besedami tolažil našo mladost, ampak so tudi njegova čudovita dela in sijaj vrlin pritegnili vse naše občudovanje.« Jeseni 1883 je namreč mlad duhovnik Achille Ratti (kasnejši Pij XI. obiskal Janeza Boska in njegov oratorij v Valdoccu, kjer je ostal dva dni, sedel za don Boskovo mizo in odšel poln globokih in sladkih spominov. Ta stik s svetnikom mu je bil vedno v ponos.
Če obiščete baziliko svetega Petra, lahko opazite, da je edini svetnik, ki ga spremljata dva mlada, sveti Janez Bosko. Dva mlada sta sveti Dominik Savio in blaženi Zefirin Namuncurà. Kip je neke vrste hvalnica salezijanski svetosti, svetosti učitelja in učencev. Ta skupina svetnikov se nahaja na desni strani ladje, nad starodavnim bronastim kipom svetega Petra, kot da bi poudarila svetnikovo veliko predanost Kristusovemu namestniku.
V apostolskem pismu Iuvenum Patris sveti Janez Pavel II. poudarja dejstvo, da don Bosko »uresničuje svojo osebno svetost v vzgojni zavzetosti, ki jo živi z gorečnostjo in apostolskim srcem, in da zna svetost hkrati predlagati kot konkreten cilj svoje pedagogike. Prav takšna izmenjava med ‘izobraženostjo’ in ‘svetostjo’ je značilen vidik njegovega lika. To je ‘sveti vzgojitelj’, ‘sveti vzor’ Frančišek Saleški; je učenec ‘duhovni učitelj svetnik’ Jožef Cafasso; in zna med svojimi mladimi oblikovati ‘svetega dijaka’ Dominika Savia … V Cerkvi in v svetu je celovita vzgojna vizija, ki jo vidimo utelešeno v Janezu Bosku, realistična pedagogika svetosti. Nujno je ponovno vzpostaviti pravi koncept ‘svetosti’ kot sestavine življenja vsakega vernika. Izvirnost in drznost predloga ‘mladinske svetosti’ je bistvena za vzgojno umetnost tega velikega svetnika, ki ga lahko upravičeno označimo za ‘mojstra mladinske duhovnosti’. Njegova posebna skrivnost je bila, da ne bi razočaral globokih stremljenj mladih (potrebe po življenju, ljubezni, širjenju, veselju, svobodi, prihodnosti), hkrati pa bi jih postopoma in stvarno vodil do izkustva, da le v ‘milostnem življenju’, to je v prijateljstvu s Kristusom, v celoti uresničijo najbolj pristne ideale.«
ANS