Pred nekaj meseci sem pisala o vojni na severu Etiopije. Pisali so tudi drugi, po vsem svetu. Mnogi mediji so se v začetku burno odzivali, a so potihnili. Vojna v svetu medijev očitno »zastara«, četudi ni končana, poročanje s strani prebivalcev v Etiopiji pa ni varno. In zato me vsake toliko kdo vpraša: »A zdaj je pa mir? Nič več se ne bere ali sliši o vojni …«
Ne, ni miru, še zdaleč ne. Še hujše je, saj nasilje brez zadržkov traja že sedem mesecev. A žal le osamljeni mediji pišejo in opisujejo krutosti, ki se vsak dan odvijajo v različnih področjih pokrajine Tigraj in marsikje mislijo, da pomoč ni več potrebna. Lačnih ust in smrtnih žrtev pa je vsak dan več. Do nas pridejo zgodbe, ki jih pripovedujejo naši sodelavci in salezijanci s tega področja. Posilstva, uničevanje imetja, klanje živine, ropanje hiš … brez razloga in ovir. Kako lahko razložiš, da ti vdrejo v hišo, brez besed postrelijo odrasle, najmanjše pa zaklenejo v nekakšno klet in jih pustijo, da umrejo od lakote? Strelno orožje je še »mila smrt«, pravijo. Kadar napadejo vas z mačetami in noži, se nikoli ne ve, kaj bo od ljudi ostalo.
Dodatni in neusmiljeni sovražniki so vojaki iz Eritreje, ki na poziv vlade pomagajo pri tako imenovanem etničnem čiščenju tigrajske pokrajine in položaj izkoriščajo v svojo korist. Preoblečeni v etiopske vojake križarijo po severu Etiopije in brez zadržkov ropajo, posiljujejo, pobijajo, uničujejo pokrajino, s katero imajo že dolgoletno zgodovino medsebojnega sovraštva in vojne za ozemlje. Trenutni položaj je tako prava voda na eritrejski mlin. Pa še kakšen …
Obtožb s strani sveta, npr. ZDA in EU ter poskusov ustavitve vojne z opozorili in prošnjami je bilo kar nekaj, a brez uspeha. Vlada se brani vseh očitkov: enkrat da mediji pretiravajo; drugič da ima vlada vse pod nadzorom; tretjič da so krivi uporniki v Tigraju … Predvsem pa je veliko prikrivanja, pritiskov in nadzora nad poročanjem in komunikacijo. Velja splošna previdnost za prebivalce, kaj sporočajo na primer po spletnih medijih.
Tudi sama neštetokrat slišim, naj pazim, ker lahko spravim v težave ne le sebe, ampak salezijance v Etiopiji, za katere delam, saj ogromno pomagajo beguncem, ki se zatekajo v zatočišča ter vsem, ki potrebujejo hrano. To pa so več ali manj vsi prebivalci severne pokrajine, saj je družbeno življenje zaustavljeno že sedem mesecev. Govorimo o petih milijonih ljudi, ki nujno potrebujejo humanitarno pomoč. A z namenom čim bolj oškodovati Tigraj in njegove prebivalce, je od samega začetka in še vedno omejen dostop humanitarnih organizacij. Sedaj kamioni s hrano pridejo vsaj po nekaterih poteh, a omejeno in nadzorovano.
Sodelavec, ki je bil pred nedavnim v Tigraju, je povedal primer kamiona Rdečega križa, namenjenega v mesto Adwa, ki ga oblegajo različni agresorji. Cesta je zaprta in na zapornicah vojaki, ki dobesedno ukazujejo: »Obrnite se ali zažgemo kamion.« Mediji poročajo tudi o do sedaj devetih smrtih humanitarnih delavcev mednarodnih humanitarnih organizacij. Seveda odgovornost za te smrti prelagajo z enega na drugega.
Mnenje mnogih je, da je vlada zelo prebrisana. Njene taktike so npr. obtoževanja nasprotnikov za lastno izvajanje nasilja, zanikanje mnogih dejanj in povezanosti z eritrejskimi vojaki, upravljanje z mediji, ki sporočajo, kako je »vse pod nadzorom« (že novembra so javno razglasili mir), samozavestno poročanje o napredovanju Etiopije v smeri demokracije, transparentnosti in enotnosti vseh državljanov in vseh pokrajin, še posebej pa manipuliranje s prebivalstvom in javnim mnenjem. Organiziranih je bilo kar nekaj shodov in protestov v podporo vladi, na katerih se je enkrat govorilo o upornikih v Tigraju kot sovražniku cele države, drugič zbiralo hrano za vojake, tretjič so protestirali proti vmešavanju drugih držav v etiopske razmere (ko je na primer ZDA zagrozila s sankcijami pri izdajanju viz etiopskim prebivalcem) … Takšni dogodki, podprti s strani milijonov čustveno nabitih Etiopijcev prispevajo k ohranjanju obstoječega stanja (vojne), večanju napetosti med etničnimi skupinami in izolaciji države od pomoči iz sveta.
Čeprav je Etiopija prav tako v vrtincu pandemije covid-19 od samega začetka, so njene misli in skrbi že dolgo in daleč od tega. Pravijo, da ima hujši virus, »virus vojne« in vsega, kar le-ta prinaša s sabo: predvsem hudo lakoto, ki je iz dneva v dan bolj katastrofalna. Na druge vidike kvalitete bivanja ljudi na severu niti ne mislijo. Vsakodnevno hranjenje milijonov lačnih ust dolgo ne gre. Tudi pomoč od zunaj se enkrat zmanjša oziroma preneha, čeprav se potrebe samo večajo. Do obnovitve Tigraja in virov preživetja na kraju samem je še zelo daleč, saj nasilju ni videti konca. Predvsem pa je vsa država v krču zaradi pričakovanja državnih volitev, ki so že v fazi priprav povod za konflikte in nasilje tudi v drugih delih države. Vsi se bojijo, kaj se bo zgodilo na dan volitev, 21. junija 2021.
Medtem salezijanci neumorno pošiljajo hrano na sever, kjer jo delijo vsem, do katerih lahko pridejo. Salezijanec Luan, ki živi v mestu Adwa, ki je odrezano od države in okupirana, vsake toliko uspe poslati kakšno informacijo o težavah, ki jim ni konca, in sliko neprenehnega razdeljevanja pomoči lačnim.
Iz Adis Abebe pošiljamo kamione s hrano v glavno mesto Tigraja Makale, kjer se zbirajo begunci. Vsa finančna pomoč, ki jo naprosimo iz tujine, gre neposredno na sever za hrano, odeje, obleke, zdravila in higienske pripomočke. Kot sem že omenila, je potreb vedno več, hkrati pa pomoči vedno manj. A don Bosko je vedno bil in ostaja isti, ki neprenehoma prosi v imenu tistih, ki nimajo glasu. Z vero v Božjo previdnost, ki deluje preko dobrih ljudi in pod varstvom Marije Pomočnice pomagamo še naprej, vsak dan.
Polona Dominik
