V torek, 8. novembra 2022, so na posebni seji teoloških svetovalcev pri Kongregaciji za zadeve svetnikov soglasno podali pozitivno mnenje o junaškem izvajanju kreposti, sluhu svetosti in znamenjih Božjega služabnika Antonia De Almeide Lustose, nadškofa v Fortalezi. Poročevalec je bil msgr. Maurizio Tagliaferri, postulator Pierluigi Cameroni, sodelavka pa dr. Cristiana Marinelli.
Gre za zelo pomemben korak v postopku beatifikacije in kanonizacije, ki so ga z veseljem sprejeli v brazilski salezijanski inšpektoriji Recife in nadškofiji Fortaleza, kjer je škof Lustosa preživel 22 od 40 let škofovske službe in kjer deluje škofijska komisija za postopek Božjega služabnika.
»Gre za lik škofa, čigar pastoralno delovanje je bilo v štirih škofijah, ki jih je vodil, še posebej prodorno,« je dejal Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator salezijanske družine. »Njegova apostolska gorečnost je spodbudila vrsto del in ustanov, ki so ljudem in vernikom prinesle veliko dobrega. Cenijo ga zaradi njegove nenehne zavzetosti za oblikovanje zrelih in odgovornih katoliških laikov, spominjajo pa se ga tudi zaradi njegove askeze, revnega življenja, ker je bil pristen Božji človek in občudovanja vreden molivec, ponižen, predan kesanju in prijazen do vseh, zlasti do najbolj potrebnih.«
Božji služabnik Antonio de Almeida Lustosa se je rodil 11. februarja 1886 v meščansko-kmečki družini v kraju São João del Rei v brazilski zvezni državi Minas Gerais. Od staršev se je naučil požrtvovalnosti in vrednosti dela. Salezijanci so v tistem času odprli don Boskov zavod v kraju Cachoeira do Campo in Antonio se je vanj vpisal pri šestnajstih letih. Dve leti pozneje se je odločil postati salezijanec. Odlikovala sta ga intelektualna ostrina in predanost redovniškemu življenju. Pri 26 letih je bil posvečen v duhovnika. Imenovan je bil za magistra novincev, nato pa za ravnatelja v Lavrinhasu, kjer je bil odgovoren za formacijo salezijanskih pripravnikov ter študentov filozofije in teologije. Poleg poučevanja je v salezijanskem apostolatu vzgajal številne duhovnike in z njihovo pomočjo animiral okoliške župnije in oratorije.
Leta 1925 je bil imenovan za škofa v Uberabi. Tamkajšnje semenišče je našel praktično prazno, po enem letu pa je okoli sebe zbral približno 30 gimnazijskih semeniščnikov. Skrbel je za ljudi na robu družbe in se zavzemal za socialno pravičnost. Po štirih letih so ga premestili v Corumbá v Mato Grossu, v večji kraj z večjimi težavami pri evangelizaciji. Že čez dve leti je bil imenovan za nadškofa v kraju Belém do Pará, ogromni škofiji na severu Brazilije. Tam je ostal deset let in delal s svojo običajno velikodušnostjo.
Leta 1941 je bil premeščen v pomembno mesto Fortaleza. Tu je v 22 letih svojega bivanja dal vse od sebe in intenzivno živel don Boskovo geslo »Daj mi duše«. Prepričan, da je prva evangelizacija vrnitev dostojanstva najrevnejšim posameznikom in družinam, je ustanavljal ambulante, bolnišnico sv. Jožefa, brezplačne ljudske šole in delavske klube. Odprl je ljudsko kuhinjo »Juha za revne« in druge socialne službe nadškofije. Nikoli ni pozabil na skrb za duše: ustanovil je provpedevtični letnik, svetišče Fatimske Matere Božje in radijsko postajo »Assumption Cearense«. Za pomoč kmečkim družinam je ustanovil družbo sester jožefink.
Božji služabnik je bil plodovit pisec na najrazličnejših področjih: teologije, filozofije, duhovnosti, hagiografije, književnosti, geologije, botanike. Zelo cenjen je bil tudi na umetniškem področju: vitraži v katedrali v Fortalezi so njegovi.
Leta 1963 se je vrnil v salezijanski dom v Carpini, kjer je preživel zadnjih enajst let svojega življenja in umrl 14. avgusta 1974. Njegovo telo počiva v katedrali v Fortalezi.
Sedaj bodo Positio preučili kardinali in škofje Kongregacije za zadeve svetnikov: te jasno opredeljene faze preučevanja in ocenjevanja bodo papežu v primeru pozitivnega izida omogočile razglasitev škofa Antonia De Almeide Lustose za »častitljivega Božjega služabnika«. Pot do beatifikacije pa bo odprl čudež na njegovo priprošnjo.
ANS