Dne 9. aprila 2022 je papež Frančišek v avdienco sprejel kardinala Marcella Semerara, prefekta kongregacije za zadeve svetnikov. Med avdienco je sveti oče kongregaciji odobril izdajo dekreta potrditve čudeža, ki ga pripisujejo priprošnji blaženega Artemija Zattija, salezijanca brata v Družbi sv. Janeza Boska; rojen 12. oktobra 1880 v Borettu (Italija) in umrl 15. marca 1951 v Viedmi (Argentina). S tem dejanjem je papež odprl pot kanonizaciji blaženega Artemija Zattija. Datum razglasitve bo sveti oče določil na rednem konzistoriju.
Artemij Zatti se je rodil v kraju Boretto (italijanska pokrajina Reggio Emilia) 12. oktobra 1880. Ni trajalo dolgo, da je izkusil trdoto žrtve, tako zelo, da si je pri devetih že služil kruh kot kmečki delavec. Zaradi revščine je družina Zatti v začetku leta 1897 emigrirala v Argentino in se naselila v mestu Bahìa Blanca. Mladi Artemij je takoj začel zahajati v župnijo, ki so jo vodili salezijanci. V župniku salezijancu Carlu Cavalliju, pobožnem človeku izjemne dobrote, je našel svojega duhovnega voditelja. Prav ta ga je usmeril na pot salezijanska življenja. Pri 20 letih je vstopil v salezijanski aspirantat v Bernalu.
Ko je skrbel za mladega duhovnika, obolelega s tuberkulozo, je zbolel tudi sam. Očetovsko zanimanje župnika Cavallija – ki ga je redno spremljal tudi na daljavo – je pripeljalo do tega, da so ga poslali v salezijansko hišo v Viedmi, kjer je bilo za bolnega Artemija primernejše podnebje, predvsem pa misijonska bolnišnica z dobrim salezijanskim bolničarjem, ki je praktično deloval kot »zdravnik«: to je bil Evazij Garrone. Artemija je povabil k molitvi k Mariji Pomočnici za ozdravitev in mu predlagal obljubo: »Če te ozdravi, se boš tem bolnikom posvetil vse življenje«. Artemij je z veseljem opravil to obljubo in čudežno ozdravel. Dejal je: »Veroval sem, obljubil sem in bil sem ozdravljen.«
Njegova pot je bila zdaj jasno začrtana in navdušeno je stopil nanjo. S ponižnostjo in poslušnostjo je sprejel nemalo trpljenja, ko se je odrekel duhovništvu. Prve zaobljube je kot salezijanec brat izpovedal 11. januarja 1908, večne pa 8. februarja 1911. V skladu z obljubo, dano Mariji, se je takoj in v celoti posvetil bolnišnici. Sprva je skrbel za bližnjo lekarno, a ko je leta 1913 umrl Garrone, je vsa odgovornost za bolnišnico padla na njegova ramena. Pravzaprav je postal namestnik direktorja, administrator, strokovni medicinski brat, ki so ga cenili vsi, bolni in zdravstveni delavci sami in mu postopoma puščali vedno več svobode delovanja.
Čudež za kanonizacijo
Za kanonizacijo priznan čudež sega v leto 2016 in se nanaša na nerazumljivo ozdravitev Filipinca iz mesta Tanauan v pokrajini Batangas. Prizadela ga je huda ishemična možganska kap, ki jo je izzvala močna krvavitev. Družina ni imela sredstev za operacijo, zato ga je 21. avgusta iz bolnišnice odpeljala nazaj domov. Toda 24. avgusta je moški s sebe nenadoma odstranil kisik in nazogastrično sondo, s katero so ga hranili, ter prosil, da bi rad jedel. V naslednjih dneh se je njegovo življenje popolnoma normaliziralo. Njegov brat, salezijanec brat v Rimu, je na dan hospitalizacije začel moliti zanj na priprošnjo blaženega Artemija Zattija.
Njegova služba ni bila omejena samo na bolnišnico, ampak se je razširila na celotno mesto, pravzaprav na dve oba bregova reke Negro: Viedma in Patagones. Ko so ga klicali ob kateri koli uri dneva ali noči, v vsakem vremenu, je odšel med kolibe predmestja in vse opravljal brezplačno. Njegov sloves svetniškega bolničarja se je razširil na jug Argentine in k njemu so vozili bolnike iz vse Patagonije. Ni bilo nenavadno, da so bolniki raje prišli k svetniškemu bolničarju kot k svojemu zdravniku.
Artemij Zatti je svoje paciente ljubil na resnično ganljiv način. V njih je videl samega Jezusa, do te mere, da je sestri, ki jo je prosil za obleko za novega malega bolnika, rekel: »Sestra, ali imate obleko za 12-letnega Jezusa?« Pozornost do njegovih pacientov je bila tako velika, da je dosegala čudovite odtenke. Nekateri se spominjajo, da so ga videli nesti truplo bolnika, ki je ponoči umrl, na svojem hrbtu v mrliško vežico. To je storil z recitiranjem De profundis. Zvest salezijanskemu duhu in geslu, ki ga je don Bosko zapustil svojim otrokom – »delo in zmernost« – je opravljal čudovito dejavnost z običajno pripravljenostjo duha, junaškim duhom žrtvovanja, popolno odmaknjenostjo od vsakega osebnega zadovoljstva. Nikoli si ni privoščil počitnic ali počitka. Nekateri pravijo, da je bilo edinih pet dni počitka tistih, ki jih je preživel v … v zaporu! Da, seznanil se je tudi z zaporom zaradi pobeglega ujetnika, ki ga je sprejel v bolnišnico in so mu naprtili krivdo njegovega pobega. A so ga nato oprostili in ga izpustili. Njegova vrnitev v bolnišnico je bila zmagoslavna.
Bil je človek, ki je hitro navezal stike, z vidnim nabojem sočutja, vesel, da se je lahko pomenkoval s skromnimi ljudmi. Predvsem pa je bil človek, ki je izžareval Boga. Precej neverni zdravnik v bolnišnici je dejal: »Ko sem videl gospoda Zattija, se je moja nevera omajala.« In drugi: »Verjamem v Boga, odkar poznam gospoda Zattija.«
Leta 1950 je neutruden bolničar padel z lestve in ob tem so se pokazali simptomi raka, ki ga je sam očitno diagnosticiral. Vendar je svoje poslanstvo opravljal še celo leto, dokler ni po junaško sprejetem trpljenju 15. marca 1951 pri polni zavesti umrl, obdan z naklonjenostjo in hvaležnostjo celotnega prebivalstva.
Sveti Janez Pavel II. ga je 7. julija 1997 razglasil za častitljivega, 14. aprila 2002 pa na Trgu svetega Petra v Rimu za blaženega.
