Knjižica zgodb za dušo izpod tipkovnice dr. Janeza Vodičarja in s fotografijami dr. Davida Kranerja nas popelje v »kolobarjenje letnih časov«, ki se jim počasi a vztrajno brišejo meje. Tudi nam ljudem se večkrat brišejo meje, zato potrebujemo mano z neba in živo vodo iz vodnjaka.
Biseri duha so prava hrana, ki sicer ne nasiti, a nam pokaže pot do duhovne hrane. Pot vodi preko našega ustvarjanja, umetnosti, razmišljanja in širjenja obzorij. Najbolj pa preko nasmejanega obraza, ki ga podarimo sočloveku.
Dr. Janez Vodičar in dr. David Kraner, oba univerzitetna profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljeni, kljub svoji strokovnosti s knjižico ostaneta pri prvinskem duhovnem »kolobarjenju«. S konkretnimi razmišljanji vsakdanjih človeških zgodb in odličnimi fotografijami narave, dogodkov in doživetij, nagovarjata bralca vseh stanov, če ima količkaj odprto srce in dopusti, da se v njem počasi oblikuje pravi biser Duha.
Prebudi se, človek!
—
V teh poletnih dneh je za vse, ki se zgodaj prebujamo, jutro nekaj posebnega. Prvo, kar ob svežini odprtega okna lahko zaslišiš, je ptičje petje. Nikjer še ni hrupa avtomobilov, je pa že rahla svetloba, ki nas vabi v nov dan. V mestu je težko prisluhniti pticam, a v tišini poletnega jutra lahko mirno preštevamo različne glasove in kaj hitro pozabimo, da bo vse skupaj kmalu preglasil zgodnji vlak in hrup motorjev. Človek bi kar nadaljeval sanje ter se prepustil temu žvrgolenju in rahli svetlobi, ki osvetljuje prav toliko, da vabi domišljijo na svojo pot. Te sanje so res krhke in jih lahko vsak hrup prežene. Kljub tej krhkosti se v njih prepleta vse, česar se tisti dan veselimo, in prav tako to, česar se bojimo. A v teh budnih sanjah, prepletenih s ptičjim petjem in poigravanjem pravkar rojene svetlobe, je tako moreče kot veselo nekaj, kar močno vabi v življenje.
Zadnjič me je presunil otroški jok, ki je prihajal iz bližnjega stanovanja. Saj ga je nekdo hitro potolažil, a jutranji mir je šel hitro po gobe. Lahko bi se jezil, ker je otroški jok zmotil to moje jutranje sanjarjenje. Na srečo pa sem se zavedal, da ni le otrok, ki prebuja svoje starše, ampak je veliko ljudi, ki me danes čaka in upa, da jim bom vsaj toliko prisluhnil, kot sem pticam, in se jih veselil, kot se jutranje svetlobe. Otroški jok me ni prebudil, prebudile so me ptice. Otroški jok mi je pokazal, zakaj se prebujam vedno znova v nov dan. Kakor ptice ne morejo, da ne bi pele, tako mati ne more, da ne bi prisluhnila svojemu otroku in ga potolažila. Prav tako človek ne more mimo drugega, ki ga potrebuje, če hoče res biti človek.
Ko Jezus ozdravi sleporojenjega (Jn 9), številni temu nasprotujejo. Farizeji ob vsej svoji ujetosti v prav in narobe sami ugotovijo, kdo in kje so, ko rečejo: »Smo morda tudi mi slepi?« Niso videli slepega, videli so samo pravila. Jezus vidi človeka in iz tega sledijo pravila. Vprašanje za vsak dan, za vsako srečanje z drugimi, tudi zame je, kaj je prvo. Jutranje prebujanje mi podarja priložnost, da prijazno pogledam prvega, ki ga srečam, pravila pridejo z njim in sanje boljšega sveta se bodo nadaljevale vsem na očeh.
