Medtem ko se Alep že tisočič sooča z resno negotovostjo in težavami, don Boskovi salezijanci, ki so prisotni v mestu, delijo sporočilo in zavezanost podpori in spremljanju – ne glede na to, koliko trenutne razmere to dopuščajo – mladih, družin in tistih v stiski; s pogledom, vedno uprtim v Jezusa, vir večnega upanja.
»Prijatelji salezijanske družine, dobrotniki, don Boskovi prijatelji, pozdravljam vas iz mesta Alep, ki ponovno preživlja zelo težko obdobje zaradi obnovitve bojev v mestu,« v videu, posnetem v nedeljo, 1. decembra 2024, spregovori alepski salezijanec Pier Jabloyan, ravnatelj salezijanske skupnosti in delegat za družbeno komuniciranje salezijanske inšpektorije Bližnji vzhod.
»Hvala za toliko prispelih sporočil, ki izražajo bližino, podporo in veliko naklonjenosti. Obenem vas mnogi prosijo za kakšno novico o tem, kako deluje salezijanska navzočnost v mestu. Najprej naj povemo, da smo prisotni, blizu mladim, blizu družinam in tistim v stiski. Tako kot mnoge druge redovne družbe in krajevne Cerkve, ki se trudijo pomagati po svojih močeh, tudi mi delamo, kar lahko, za mnoge ljudi v težavah, še posebej glede na to, da je bila situacija, ki jo doživljamo, za nas presenečenje,« nadaljuje don Boskov sin.
Nadaljuje z razlago, kaj se je zgodilo v zadnjih dneh:
»V četrtek, 28. novembra, so različne opozicijske vojaške skupine vstopile v mesto in mesto je padlo. To je ustvarilo toliko dvoma, toliko strahu … naši mladi doživljajo to ozračje. Veliko družin je v negotovosti, v dvomih. Mesto je zdaj zaprto, nihče ne vstopa, nihče ne gre ven. Mnogi so poskušali zapustiti mesto, redkim je to uspelo, z veliko težavami in tveganja. Nekatere družine so potrebovale več kot 35 ur, da so prišle iz mesta.«
»No, težave, ki jih doživljamo, so posledica vojnega območja: pomanjkanje hrane, vode,« dodaja Jabloyan. »Nekateri deli akvadukta ne delujejo več, zato vode ni niti v mestih. Upamo, da bo ta problem v teh dneh rešen.«
Možnosti za delovanje v takem kontekstu ni veliko, a salezijanci skušajo izkoristiti vsako priložnost: »Skupaj z drugimi mladimi poskušamo pomagati družinam v težavah, predelom ali krajem, kjer lahko pomagamo v tistem malem, kar zdaj lahko naredimo. Ob pomanjkanju vsega ne moremo veliko narediti. Lahko pa smo z njimi, jih spodbujamo in jim prisluhnemo, kar tako potrebujejo, sploh ker je bilo to presenečenje.«
Kljub vsemu salezijanci delijo sporočilo upanja iz Alepa: »Hkrati bi rad od tu, na to adventno nedeljo, izrazil sporočilo upanja, še posebej glede na to, da smo v tem letu poklicani živeti upanje. Današnji evangelij je govoril o tem, kaj se bo zgodilo ob koncu sveta: veliko težav, veliko znamenj, veliko vojn … No, morda nekaj od tega okušamo zdaj. Toda hkrati dajejo upanje Gospodove besede, kjer pravi, da ne ‘pademo v pijanost’. V posvetnih stvareh naj ne izgubimo izgubiti glave. Res je, da preživljamo zelo težko obdobje, vendar to ne sme odvrniti naših oči od cilja, ki je Gospod Jezus.«
Upanje, o katerem govori, vsak dan živijo salezijanci iz Alepa in njihovi mladi. Jabloyan nadaljuje: »Danes smo obhajali mašo prek spleta, kot v času covida, ker veliko naših mladih ne more zapustiti domov zaradi policijske ure, ki je zdaj pri nas vsakdanja stvar. Govorili smo ravno o tem, da je Gospod Jezus tisti, ki osmišlja naša življenja. Don Bosko je živel, kot da bi gledal nevidno, gledal cilj, ki je Jezus. Tudi mi, njegovi otroci, želimo biti takšni in v vsakdanjem delovanju gledati Gospodovo navzočnost tudi v najtežjih trenutkih.«
Nazadnje don Boskov sin svoje sporočilo zaključi s pozdravom in prošnjo: »Pozdravljam vas v imenu vseh sobratov skupnosti in vseh sobratov bližnjevzhodne inšpektorije ter vas prosim za molitev in vašo podporo v spominu. Upamo, da se nekega dne srečamo! Velik objem vsem!«
ANS