Ciril Slapšak, član salezijanske skupnosti Želimlje, v video nagovoru družinam dijakov želimeljske gimnazije razgrne misli o salezijanski asistenci, kar pomeni prijateljstvo z mladimi.
»Dragi starši, dolgčas mi je. Kako lepo je bilo, ko smo se na hodnikih srečevali, ko smo se v kapeli srečali ob Jezusu. Zdaj pa je vse prazno. Vaši otroci so zdaj doma skupaj z vami. Pa to praznino napolnite vi v okviru vaše družine, da bo ta adventni čas, ki ga ki ga doživlja vsak na svoj način, izpolnil del tistega, kar ne morejo ne vaši otroci ne mi doživljati tukaj v naši gimnaziji.«
Ciril je že v mladosti spoznal salezijanski način vzgoje: »Spomnim se, da smo vedno imeli nekoga, ki nas je spremljal, ko smo prišli v salezijansko šolo na Hrvaško. Rekli smo mu asistent. Ni bil tisti, ki nas je preganjal, ampak tisti, na kogar smo se najprej obračali. Asistenca je navzočnost nekoga bolj odraslega, ki čuti odgovornost, ki pomaga, svetuje, ki je sredi z mladimi in med mladimi, ki pohvali, z enim očesom opazuje, vidi, če je kdo v stiski.«
Nadalje preprosto razloži bistvo asistence: »Najprej mora biti prijatelj. Če je ta asistent, kot mu rečemo salezijanci, prijatelj, potem bo vse teklo super in mladi bodo imeli starejšega prijatelja.« Mladim je treba dati priložnost, da se razbremenijo. Zato moramo biti z mladimi prijatelji in z razumevanjem sprejeti njihove misli, morda tudi kakšno neumnost. »Takrat se ustvarja zaupljivost pri pouki, nalogah, ko je treba pomagati, pri sprehodu, kuhi, delu jaslic in molitvi … Vse to so reči, ki ustvarjajo veselo druženje, rekel bi veselo družino.«
»Kaj naj vam rečem ob koncu? Tako delajte, da bo vaše pričakovanje Božiča lepo, da se boste skupaj razbremenili v medsebojnem pogovoru. Če pa je kaj osebnega, pa tudi v zakramentu sprave ali spovedi, da boste tudi z Bogom ob božičnih praznikih postali čimbolj eno. Naj bo ena lepa družina in eno lepo praznovanje. To vam iskreno želim.«