Mladi salezijanec Tomaž Stojc se je rodil leta 1995 in prihaja iz župnije Homec. Salezijanski noviciat je opravil v Pinerolu (Italija). Prve redovne zaobljube je izpovedal leta 2018.
Kot mlad salezijanec si v polnem zamahu vzgojne prakse v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kako bi ocenil to izkušnjo v smislu salezijanskega poslanstva in formacije?
Najprej sem Bogu zelo hvaležen, da me je poslal v Želimlje, kjer sem preživljal štiri gimnazijska leta, sedaj pa jih preživljam kot salezijanec vzgojitelj že tri leta. Po vseh treh letih vidim, da je izkušnja dobra. S salezijanskega poslanstva vidim izkušnjo stalne navzočnosti, ki je včasih kar težka in naporna. Z dijaki sem 24 ur na dan. Z jutranjo mislijo jih pospremim v nov dan, sprejmem vesele ali žalostne po končanem pouku, preživimo skupaj odmore in učne ure ter jih še zvečer pokrižam za lahko noč. Zelo salezijansko je biti z njimi, jim biti na razpolago ter se zanje truditi. Z vidika moje formacije so me mladi veliko naučili in me občasno vrgli iz cone udobja. Pomagali so mi izoblikovati osebnost, odprli nove poglede na svet, Cerkev ali življenje.
Ti pri tem pomagajo izkušnje bivanja v Domu Janeza Boska v času tvojega srednješolskega izobraževanja? Kako je bilo takrat?
Pri delu kot vzgojitelj mi veliko pomaga moja izkušnja iz dijaških let. Ko že poznaš ritem in delo neke ustanove, je vse skupaj lažje. Lahko se posvetiš poslanstvu ustanove in ne toliko navajanju na ritem. Velikokrat se ozrem nazaj, izhajam iz svojih problemov, ki jih je bilo kar nekaj v šoli in na osebni ravni, da lahko pomagam mladim.
Od moje mature je že osem let in lahko rečem, da se v teh letih Želimlje glede poslanstva niso spremenile. Spremenil se je urnik, dodale dejavnosti in zaposlilo nekaj novih oseb.
Zelo rad se spominjam dijaških let, ki niso bila lahka, a sem z borbo in vztrajnostjo prišel do konca, ker sem vedel, zakaj sem v Želimljah. V Želimljah sem vztrajal zato, ker sem čutil domačnost in sem bil lahko jaz.
Kako si se zavedel Božjega klica in sprejel poslanstvo, ki ti ga je namenil Gospod?
Ko me kdo vpraša glede klica, rečem, da nisem nikoli padel s konja kot sv. Pavel ali da bi doživel kakšno večje razodetje. Vse je šlo z roko v roki. Življenje v dijaškem domu in moje delo z ministranti mi je vsak dan dajalo potrditev v tem delu z mladimi. In ko sem se vprašal, kaj bi rad počel, je odgovor biti z mladimi, jih spremljati, vzgajati … In sem sprejel ta klic in obenem tudi poslanstvo. S poslanstvom pa pridejo odgovornosti, skrbi, strahovi, oblikovanje in brušenje karakterja … A Bog daje milosti in pomoči, če si le odprt in poslušen.
Zaradi družinskega duha in značilne dinamičnosti našega poslanstva je apostolski prispevek mladih salezijancev posebno dragocen. Bliže so novim rodovom, zmožni so poživljati in navduševati in so dovzetni za nove rešitve.
Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega 46
Čas in razvoj nas vedno bolj potiskata v sobivanje in sprejemanje različnosti, ki je sicer vedno na preizkušnji. Kakšne so tvoje izkušnje sprejemanja drugih kultur, načinov življenja in dela?
Glede tega bi rekel, da sem zelo zapečkarski Slovenec in da sem največji korak glede drugih kultur, načinov življenja in dela naredil v času noviciata, ki sem ga opravil v Italiji. Po enem letu bivanja v Italiji sem spoznal, da te druga kultura, način bivanja in jezik bogatijo. Pri vsem povedanem pa priznam, da bom moral v tej smeri narediti še kakšen korak.
Da si to, kar si, je prispevalo tudi domače okolje in družinska vzgoja. Kako bi opisal družino in okolje, iz katerega izhajaš?
Vesel in hvaležen sem za okolje, v katerem sem rasel in odraščal. Odraščal sem v tradicionalni verni družini z mamo in očetom ter dvema mlajšima sestrama. Da sem danes to, kar sem, gre velika zahvala staršem, starim staršem in sestrama, ki so mi vedno stali ob strani in me podpirali. Razmere, v katerih sem odraščal, niso bile lahke: bolezni in druge preizkušnje so posledično tudi vplivale na moj karakter in odnose. Tega se zavedam in izročam v roke Boga, da to sprejmem in da s tem trgujem na tržnici življenja, ko srečujem mlade in druge ljudi.
Kot vzgojitelj pa večinoma črpam in zakladnice vzgoje staršev in starih staršev, ker so me vzgajali za življenje.
Na poti duhovnega poklica si stopil na pot salezijanca brata. Za mnoge (še danes) nerazumljiva odločitev. Kako komentiraš to pot in kako odgovarjaš dvomljivcem?
Glede na svoje sposobnosti in talente sem se po koncu noviciata odločil za salezijanca brata. V noviciatu sta bila dva salezijanca brata, ki sta mi bila svetel zgled in sta dajala res lepo pričevanje. Bila sta resnično z nami in nas na poseben način vzgajala za praktično redovno življenje. In prav to je imel v mislih don Bosko, ko je ustanavljal redovno družbo salezijancev: vidik vzgoje v duhovnem in praktičnem smislu.
Nekateri, ja, niso bili veseli moje odločitve in so to tudi na glas izrazili ali pa še izražajo. Na vse te besede in vzdihe: »Kako bi bil dober duhovnik« ne dam prav veliko. V tem poklicu, salezijanca brata, sem vesel in prav v treh letih bivanja ter dela v Želimljah vidim, da sem se prav odločil.
Salezijanec brat prinaša na vsa vzgojna in pastoralna področja svoji laiškosti lastno vrednoto, po kateri, blizu mladim in stvarnosti dela, na svojski način pričuje za Božje kraljestvo v svetu.
Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega 45
Če se vrneva v Želimlje: živiš in delaš med mladimi. Kako jih doživljaš, kaj si misliš o njih in kaj te pri njih navdušuje?
Mlade doživljam zelo odkrite in povedali bodo, ko jim kaj ne bo pisano na kožo. Nekatere doživljam zelo energične, polne idej, da mi včasih zmanjka zamisli, kako in kam usmeriti to njihovo energijo. Nekatere pa doživljam zelo pasivne, ko že pri petnajstih ne vedo, kaj bi sami s sabo in jih je težko motivirati za katerokoli delo.
Mladi so mladi in v vsej tej mladostniški razposajenosti potrebujejo meje, ki pa morajo biti obarvane s kančkom ljubezni. In ko to spoznajo, lahko z njimi delaš, jih spremljaš in ti zaupajo včasih bolj kot staršem.
Najbolj me navdušuje njihov napredek v socialnem, duhovnem in razumskem stanju. Ko vidim, da želijo iz sebe nekaj narediti in da spoznajo, da niso zaman na tem svetu in da se znajo boriti.
Kot vsi si tudi sam na poti. V salezijanskem oblikovanju zaključuješ začetno formacijo in nadaljuješ s trajno. Kako bi opisal pot salezijanskega oblikovanja, študija in kaj vse te še čaka na tej poti?
Na poti salezijanskega oblikovanja sem dobil zelo veliko. Vsako obdobje je prineslo različne preizkušnje, ki sem jih premagal z duhovnim voditeljem, in veliko lepega. Preko vseh teh let so me oblikovali sobratje po skupnostih; mladi, ki sem jih srečaval, in študij teologije. Z letošnjim letom sem zaključil študij teologije, ki mi ni prinesel le stopnjo izobrazbe, ampak predvsem vedenje, kako v življenje ljudi prinesti Boga.
Pred menoj je še zadnja stopnja formacije za salezijance brate, ki jo moram opraviti v Barceloni, v Španiji. Tam bom preživel dve leti v poglabljanju lika salezijanca brata, drugačne revščine mladih in življenja v skupnosti.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2/2023
