Njemu je ime Alberto. Za mlado mamico ne vem imena. On živi v Peruju. Ona živi v Hyderabadu (Indija). Kar združuje ti dve zgodbi, dve življenji, je to, da sem ju srečal med animacijskima obiskoma, Alberta v Peruju in mlado mamo naslednji teden v Indiji. Kar ju povezuje, je dragocena zlata nit Božjega božanja skozi sprejem, ki jima ga je don Bosko namenil v eni od svojih hiš. Salezijansko srce je spremenilo njuni življenji in ju rešilo iz revščine in morda smrti, na katero sta bila obsojena. In lahko rečem, da gre sad Gospodove velike noči tudi skozi človeška dejanja, ki zdravijo in odrešujejo. To sta ti dve zgodbi.
Hvaležen mož
Pred tedni sem obiskal Huancay v Peruju. Tam sem obhajal sveto evharistijo z več kot 680 mladimi iz salezijanskega mladinskega gibanja perujske inšpektorije, skupaj z nekaj sto ljudmi iz tega mesta, na nadmorski višini 3200 metrov v visokih perujskih gorah. Sporočili so mi, da me hoče pozdraviti neki bivši salezijanski gojenec. Da je prišel, je potreboval pet ur, za vrnitev pa še pet ur.
»Zelo bom vesel, da ga spoznam in se mu zahvalim za njegovo lepo gesto,« sem odgovoril.
Tisti mož je malo pred začetkom evharistije pristopil k meni in mi dejal, da je zelo vesel, da me lahko pozdravi. »Ime mi je Alberto in želel sem na to pot, da bi se don Bosku osebno zahvalil, ker so mi salezijanci rešili življenje.«
Zahvalil sem se mu in ga vprašal, zakaj mi to pripoveduje. Nadaljeval je s svojim pričevanjem in vsaka njegova beseda mi je vedno bolj segla v srce. Povedal mi je, da je bil naporen mladenič: salezijancem, ki so ga sprejeli v enega od domov za težavne otroke, je delal veliko težav. Dodal je, da bi imeli na desetine razlogov, da se ga znebijo, ker »sem bil ubogi hudič in sem od sveta in življenja pričakoval le slabo, vendar so bili zelo potrpežljivi z mano.«
Nadaljeval je: »Uspelo mi je odkriti pot. Nadaljeval sem s študijem in kljub mojemu uporu so mi od časa do časa dali nove priložnosti. Danes sem družinski človek, imam lepo hčerko in sem socialni vzgojitelj. Če ne bi bilo tega, kar so salezijanci storili zame, bi bilo moje življenje zelo drugačno, morda bi ga bilo že konec.«
Bog je don Bosku dal veliko srce, brez meja, kot obala morja. Vsak dan slišim utrip tega srca.
Ostal sem brez besed in zelo ganjen. Rekel sem mu, da sem mu zelo hvaležen za njegovo gesto, besede in pot ter da je njegovo pričevanje o življenju najlepše zadoščenje za salezijansko srce.
Naredil je diskretno potezo in pokazal na salezijanca, ki je bil prisoten. Bil je eden njegovih vzgojiteljev in eden tistih, ki so bili z njim zelo potrpežljivi. Salezijanec je nasmejan pristopil in mislim da z velikim veseljem v srcu potrdil, da je bilo tako. Skupaj smo bili tudi na kosilu, nato pa se je Alberto vrnil k svoji družini.
Srečna mama
Pet dni po tem srečanju sem bil v južni Indiji, v državi Hyderabad. Med številnimi pozdravi in dejavnostmi so mi nekega popoldneva najavili obisk. Bila je mlada mamica s svojim šestmesečnim otrokom, ki me je pričakala v sprejemnici salezijanske hiše. Hotela me je pozdraviti.
Dojenčica je bila lepa in ker se ni prav nič bala, se nisem mogel upreti, da je ne bi dvignil in jo tudi blagoslovil. Naredili smo nekaj fotografij za spomin, kot si je želela mlada mamica.
Drugih besed ni bilo, a zgodba je boleča in lepa hkrati. Ta mlada mamica je bila nekoč »odvržen« otrok, ki je živel sam na ulici. Njegovo usodo si je lahko predstavljati.
Toda nekega dne jo je po previdnosti dobrega Gospoda našel salezijanec, ki je sprejemal otroke z ulice v indijski zvezni državi Hyderabad. Bila je ena izmed deklet, ki je skupaj z drugimi pri njem našla zavetje. Skupaj z vzgojiteljicami so moji bratje salezijanci poskrbeli, da je bilo poskrbljeno za najnujnejše.
Tako je ta deklica, pobrana z ulice, lahko znova zacvetela, si ustvarila življenjsko pot, ki jo je pripeljala do tega, da je danes žena in mati in, kar je zame neprecenljivo, učiteljica v veliki salezijanski šoli, v kateri smo se v tistem trenutku nahajali.
Nisem mogel, da ne bi pomislil, koliko je v salezijanskem svetu še takšnih življenj, rešenih obupa in tesnobe, koliko mojih dobrih bratov in sester salezijanske družine vsak dan poklekne, da »umijejo noge« malim in velikim Jezusom na naših ulicah.
To je ključ do tega, koliko življenj se lahko spremeni na bolje.
Ángel Fernández Artime, SDB, vrhovni predstojnik