Prostovoljke živimo skrito zavzeto duhovno življenje, izpovemo zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter si prizadevamo, da bi dobro opravljale svojo službo, s posebno pozornostjo do mladih v don Boskovem duhu.
Drage sestre, to leto namenjamo posebno pozornost temu, kako opravljati svoje poslanstvo v naših bližnjih okoljih, kakor nam svetuje 8. vrhovni zbor.
V tem članku želim razmišljati o delovnem mestu. Za vsako izmed nas je »delovno mesto« lahko različno. Za nekatere je šola, v kateri študira, za druge je delo, ki ga opravlja. Veliko sester je upokojenih, kakšna je primorana biti v postelji, kakšna je brez dela, kakšna je v bolnišnici …
Zaradi pandemije se je mnogim delo popolnoma spremenilo: nekatere so še bolj zaposlene, medtem ko so druge izgubile delo ali ga ne morejo opravljati v obliki in v meri kakor prej in morajo iskati nove poti in načine … V vseh teh spremembah in v različnih položajih je za vse nas delo pomemben element našega salezijanskega poklica. Delo je eden od načinov naše molitve. Z delom posvečujemo same sebe in svoje okolje, v katerem moramo biti kvas.
V vsakem položaju svojega življenja smo poklicane storiti tisto, kar zmoremo, in iskati načine, da bi dale najboljše: ko gre za velike stvari in velika dela ali majhne, nevidne, skrite zidake za gradnjo Božjega kraljestva. Dati boljše od nas. In dati z veseljem!
VESELJE je pomemben element salezijanske duhovnosti. Bog ljubi veselega darovalca (2 Kor 9,7).
Dovolite mi, da vam posredujem zgled iz svojega poklicnega življenja in področja dela, to je iz sveta glasbe. Enkrat sem slišala pogovor svojih kolegov, ki so govorili, kateremu od violinistov dajejo prednost in zakaj. Našteli so različna imena. Vsak je bil nadušen za enega ali drugega iz različnih razlogov. Potem pa je neki kolega izrazil tudi to mnenje: »Najbolj mi je všeč violinist Itzak Perlman. On je velik profesionalec, virtuoz kot vsi drugi, a še boljši. Njegovo igranje izžareva neverjetno moč in veselje do življenja. To se lahko vidi ne samo v njegovem vidnem nasmehu, ampak se tudi čuti v njegovih posnetkih!«
Drago dekle, če čutiš, da te Bog kliče v duhovni poklic v svetu, piši ali pokliči:
dbpnatalija @ gmail.com
031 435 427
Popolnoma se strinjam s tem mnenjem. Itzhaka Perlmana najbolj cenim zaradi veselja in globine, ki jo lahko čutim iz njegovega načina igranja (morda ste gledali film Schindlerjev seznam). Pomislite na tega violinista, ki drugim daje toliko veselja, sam pa je že od malih nog prisiljen sedeti na sedežu s koleščki. Vendar ne joka in se ne jezi, zato ker ne more, ampak se veseli in išče, kako bi svet obogatil s svojo izkušnjo, s svojo glasbo in s svojim veseljem.
Po moje je veselje tesno povezano s hvaležnostjo in zaupanjem. Naučimo se biti vedno hvaležne. Naučimo se iskati in najti tisto dobro, ki nam ga Gospod daje tukaj in sedaj, trudimo se videti od Gospoda prejete darove, jih sprejeti in jih razvijati s hvaležnostjo ter se mu zahvaljevati. Hvaležnost nas opogumlja, da si zaupamo. Če sem sposobna videti dobre stvari, ki mi jih je Gospod podaril v različnih položajih in življenjskih razmerah, mi ne bo težko izročiti v njegove roke svojo sedanjost in prihodnost.
Samo Gospod lahko položi v moje srce veselje, ki ga svet ne more dati in ne vzeti. Lahko imam veselje v svojem srcu, če sem prepričana, da sem vse dobre stvari prejela iz njegove roke. Lahko sem vesela, ker je on z menoj in mi pomaga, lahko sem vesela, ker on skrbi za ta svet in za vse ljudi okrog mene. Lahko sem vesela, da sem njegovo orodje v vsakem položaju, če se zaupno izročim v njegove roke.
Drage sestre, vsaki izmed nas želim, da bi bile veselo orodje v njegovih rokah v vsakem položaju in v vseh življenjskih razmerah. Vsem želim, da bi bile sposobne dati tisto, kar lahko damo: svojo zavzetost, ustvarjalnost, trud, čas tukaj in sedaj.
Naj nam pomagajo Marija Pomočnica, don Bosko, Filip Rinaldi in vsi naši priprošnjiki v nebesih.
Don Boskova prostovoljka