Po zaključku 28. vrhovnega zbora se bodo morali vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime in vsa Družba soočiti z veliko področji. V teh mesecih se vse vrti okoli pandemije koronavirusa, a s tem se delo Družbe ne zaključi. Vrhovni predstojnik začenja novo šestletje, bogato v priložnostih in izzivih.
Na tem mestu podajamo nekatere misli in načrte, ki jih je don Boskov naslednik obelodanil v daljšem pogovoru za katoliški tednik Alfa y Omega.
Kaj po obisku mnogih dežel mislite o papeževi trditvi, da »se po delih dogaja tretja svetovna vojna« ali ko govori o »globalizaciji brezbrižnosti«?
S svojim značajem in v salezijanski karizmatični istovetnosti se nagibam k pogledu upanja. Seveda pa nedvomno živimo v težkih letih. Mnogi med nami, tudi sam, smo pred 20 leti verjeli, da bo pot k miru in rastoči širitvi človekovih pravic po svetu počasna, a vidna. A v 20 letih smo doživeli nepredstavljivo oviro, tako zaradi mednarodnega terorizma kot zaradi izkoriščanja in zlorab migracijskih gibanj po vsem svetu, pa tudi zaradi vojn. Trenutno nas je prizadela še strašna pandemija. Česa takega si nismo nikoli predstavljali. Pandemija izpostavlja najboljše ljudi in družbene skupine (na primer zdravniki, medicinsko osebje, socialne službe) in najslabše vidike, kot so egoizem in nacionalni individualizem. Po mojem mnenju je to obžalovanja vredno, česar v prihodnjem obdobju ne bomo zlahka pozabili.
Kakšen je bil program zasedanja na 28. vrhovnem zboru v Turinu in česa niste mogli izvesti?
Vrhovni zbor smo morali končati – ne le prekiniti – tri tedne pred zaključkom, saj smo sledili navodilom italijanske vlade zaradi ukrepov zajezitve koronavirusa. Zdelo se nam je, da bomo glede na zdravstveno stanje zbor samo prekinili, zato smo predčasno izvedli teden razločevanja in izvolitve vrhovnega predstojnika in njegovega sveta. A po tem tednu so se sobratje začeli vračati domov, žal ne brez težav. Še danes kar 46 sobratov zborovalcev čaka v Valdoccu, saj se ne morejo vrniti v svoje dežele. Zato nismo mogli dokončati s predstavitvami predlogov posameznih komisij na skupnem zasedanju in glasovati o zaključnem dokumentu. Ostali so nam le zapiski, razmišljanja in predlogi, ki jih bomo z vrhovnim svetom vključili v načrt vodenja in jih posredovali vsemu salezijanskemu svetu takoj, ko se bo vrhovni svet lahko prvič sešel v polni postavi.
Kakšne programske smernice ste si zadali za prihajajoče šestletje?
Seveda moramo še poglobiti načrte za prihodnjih šest let, lahko pa že nakažem, v katero smer se bomo trudili:
- Nadaljevati moramo z rastjo v karizmatični identiteti: kaj v 21. stoletju pomeni biti don Boskov salezijanec, kakršnega si želi don Bosko, zavedajoč se, da je naš poklic pričevanje evangelija in vzgajanje mladih ter njihovih družin in pričevanje Božje ljubezni do njih.
- Bolj kot kdaj koli smo danes poklicani biti z naklonjenostjo in učinkovito med mladimi. Vrniti se moramo k don Bosku. To imenujem »salezijanski zakrament« navzočnosti.
- Formacija salezijancev in mladih salezijancev, ki jih svet in Cerkev danes potrebujeta, je za nas prvenstvena naloga. Nikomur ne služi posploševanje, ki ubija najpomembnejši del naše karizme.
- Sanjam o tem, da ko se danes v svetu in naših družbah zasliši beseda salezijanec, jo ljudje razumejo kot govor o don Boskovih sinovih, ki živijo za mlade, jih imajo »noro« radi, kot ima Bog rad svoje sinove in hčere ter zanje izbirajo pogumne in korenite odločitve.
- Čas je za velikodušnost naše Družbe, ki se razume kot razpoložljivost vseh 14.500 salezijancev po svetu, da si pomagajo kjer koli, v kateri koli deželi ali narodu. Nismo salezijanci za neko ozemlje ali pokrajino. Smo don Boskovi salezijanci za fante in dekleta, ki nimajo priložnosti, za zavržene, najbolj krhke, ki čakajo na nas na najrazličnejših krajih. Moramo jih doseči, zato bomo poklicali salezijance iz ene dežele v drugo in s tem širili obzorja ter premikali meje salezijanskega poslanstva.
- In končno bi radi rasli v tem, kar je danes že velika moč in pravi dar. Gre za salezijansko družino v svetu ter njeno vzgojno in evangeljsko poslanstvo, ki si ga delimo s tisoči laiki v že omenjenih deželah. To je istočasno moč in izziv.
Ste po svoji ponovni izvolitvi že govorili s papežem Frančiškom?
Po izvolitvi še nisem govoril s svetim očetom, sem pa z njim govoril v petek pred izvolitvijo. Papež je najprej namenil sporočilo vsem zborovalcem, nato pa me je poklical po telefonu. Lahko si predstavljate, kaj pomeni za celoten vrhovni zbor, da nas je poklical sveti oče s pomembnim sporočilom zanj in za nas. Sporočilo ni prav nič formalno in je postal program za vse nas. Čudovito sporočilo že prenašamo v smernice za vodenje v prihodnjih letih. Nedvomno imamo papeža, ki ljubi vse v Cerkvi in ljubi vsakega človeka dobre volje. Naša Družba in salezijanska družina čutimo njegovo naklonjenost. Zame je več kot očitno, da živimo v Cerkvi trenutke milosti, čeprav sredi tolikšnih bolečin in krhkosti, ki se dotika same Cerkve.
Pred koronavirusom je bilo veliko govora o spolnih zlorabah in ženskah. Kako se salezijanci soočate z obema temama? Kakšna merila ste sprejeli?
Gotovo gre za ene izmed najbolj žalostnih tem v Cerkvi. To je največja tragedija in škoda, ki jo lahko stori salezijanec, saj smo obljubili, da kot don Bosko svoje življenje posvečamo mladim. Lahko vam zagotovim, da že vrsto let (s tem sem se začel soočati kot inšpektor leta 2000) gradimo in uravnavamo etični kodeks v vseh delih sveta, kjer se nahajamo. Naj dodam še nekaj, kar se je močno odražalo tudi na zboru: že dolgo časa se, v soglasju s sinodo škofov o mladih in papeževo apostolsko spodbudo na to temo, posvečamo preprečitvi vseh vrst zlorab. Od naše Družbe sem zahteval temeljito, prednostno, osebno, institucionalno in strukturno odločitev v korist mladim, najbolj ubogim, potrebnim in izključenim. Od tod tudi prednostna in temeljita odločitev za obrambo fantov in deklet, žrtev kakršnih koli zlorab, tudi spolnih, a ne samo teh: zlorab nasilja, nepravičnosti, moči … Toliko jih je, strašne so in uničujejo.
Dovolite mi še kritično pripombo glede te boleče teme. Izražam jo v obliki vprašanja: kdaj bomo kot človeška družba pošteno priznali, da imamo resne družbene težave v zvezi s spolnimi zlorabami mladoletnih, a se z njimi ne soočamo? Kdaj bomo kot družba priznali, da se večina teh zlorab dogaja v družinskih okoljih, da jih zagrešijo starši ali drugi družinski člani? Kdaj bo družba sposobna razširiti raziskave na mnoge institucije in skupine, ki so vključene v ta zavržena dejanja? Iskreno verjamem, da dokler se problema ne bomo lotili kot družba, bodo posledice trajale.
V povezavi z ženskami naj povem dve stvari: že don Bosko je v valdoškem oratoriju imel materinski lik, podobo matere za svoje otroke. Prva je bila njegova mati, mama Marjeta. Njej so sledile druge matere salezijancev (na primer mati blaženega Mihaela Rua, njegovega prvega naslednika) in celo mati nadškofa Gastaldija. Druga misel pa je ta: vrsto let je salezijanska družba po vrhovnih zborih spodbujala, da bi ženske prevzele vzgojno odgovornost v salezijanskih navzočnostih. O tem so potekala široka razmišljanja, ki so izpostavila vrednost in potrebnost navzočnosti žensk v vzgojnih salezijanskih ustanovah.
Povzeto po ANS