Ludvik Mroczek se je rodil v kraju Kety (Krakov) 11. avgusta 1905 očetu Frančišku in mami Mariji Juri. Očeta je izgubil v otroštvu. V gimnazijo je odšel k salezijancem v Oświęcim. Salezijanski noviciat v kraju Klecza Dolna končal avgusta 1922. Vzgojno prakso je opravljal v salezijanskih ustanovah Kielce in Oświęcim. Študij teologije je dokončal v škofijskem semenišču v Przemyślu, kjer je 25. avgusta 1933 prejel duhovniško posvečenje. Kot duhovnik je neutrudno deloval v krajih Przemyśl, Leopoli, Skawa, Čenstohova in Krakov.
23. maja 1941 so ga takoj po sveti maši aretirali in ga skupaj z drugimi sobrati odpeljali v koncentracijsko taborišče Oświęcim.
Gospod Jožef Stemler, priča očividec, je takole opisal zadnje Ludvikove mesece: »Novembra 1941 sem v vrstah bolnikov opazil mladeniča, ki se je tresel od mraza in lakote. Kar me je pritegnilo je, da medtem ko so drugi preklinjali in tožili, je on molil. Ko se je pred zdravnikom slekel, sem opazil, da ima na levem stegnu velik čir. Noga je bila rdeča in zatečena, čir se je zagnojil in gotovo povzročal velike bolečine.
Ko se je vrnil v barako, sem stopil do njega, da bi ga vprašal, kdo je in mu dal kos kruha. Prisrčno se mi je zahvalil in izvedel sem, da je don Mroczek, salezijanec. Dal sem mu nekaj nasvetov, kako naj se obnaša, da ne bo padel v nemilost in se izognil kaznim. Prav tako sem ga prosil, če bi bil v nočeh pripravljen deliti zakrament svete spovedi, kdor bi se želel spovedati. Z vsem srcem je bil pripravljen na to … Dnevi so minevali. Ob večerih sem ga večkrat obiskoval in imel z njim vznemirljive pogovore. Ni pretiraval, a s svojo preprosto vero, izraženo s preprostimi besedami, je znal prodobivati srca za Boga in jih pomiriti.
Njegova naivnost in prijaznost sta bili v tem morju strahopetnosti, sovraštva in bolečine prava žarka svetlobe in tolažbe. Bolezen je napredovala, čiri so se množili, razširili so se tudi na roke. Primer je bil čuden in tudi zdravniki niso vedeli, kaj je vzrok temu. Bil sem navzoč pri zadnji operaciji. Njegov bledi, miren in skoraj smejoč se obraz ni razkrival bolečin. Vsake toliko je ponovil: ‘Kako ste dobri, kako ste dobri, gospodje!’
Operacija je šla dobro, nato so ga položili nazaj v posteljo. Zdravnika sem vprašal, če je don Mroczek trpel, ker se ni nič pritoževal … ‘Bolečine je prenašal titansko’, je odvrnil in občudovaje pogledal ubogega pacienta. ‘Takega človeka še nisem videl v svoji dolgi medicinski karieri. Zares je zanimiv tip duhovnika’, je dodal zdravnik. ‘Če ne bi imeli takšnih duhovnikov, bi bili stokrat slabši in in strahopetnejši kot smo.’
Bili smo zaskrbljeni. ‘Koliko časa bo še moral trpeti?’ sem vprašal. Zdravnik je za trenutek pomislil, nato pa dejal: ‘Mogoče tri ure.’ Ponoči so se obiski pri dobrem duhovniku kar vrstili, saj je bil cenjen in ljubljen.
Mnogi so umrli, med njimi tudi don Mroczek. Njegov obraz je bil miren in žareč, usta nekoliko odprta, kot da bi hotel izreči svojo popolno vdanost: ‘Fiat voluntas tua’. Božji služabnik je bil odličen redovnik, vreden don Boskov sin. Prijazen in potrpežljiv, pobožen in predan Mariji Pomočnici in zelo delaven.«
Umrl je v koncentracijskem taborišču v Oświęcimu 5. januarja 1942, star 36 let. 18 let je bil redovnik in 8 duhovnik.
