”Briga me!” smo rekli vsi, ki smo se med 14. in 20. julijem 2019 zbrali na Pohorju, na prvem terminu Uskovniških tednov (UT). Lahko rečemo, da nam (skoraj) ni bilo mar za to,da letos UT potekajo na Pohorju, vsekakor pa pa nam je bilo mar za to, da preživimo en teden v naravi, izvrstni družbi in v močni povezanosti z Njim, ki nam vsak dan znova govori: ”Briga me zate!”
Tekom tedna smo se (po)brigali za tri iskrena pričevanja. V ponedeljek nas je obiskal jezuit p. Primož Jakop, ki nam je spregovoril o poklicanosti. Preko svoje zgodbe nam je približal pot razločevanja in iskanja poklicanosti. ”Kam in kako me Bog kliče?” je bilo vprašanje, ki je spremljalo ponedeljkov dan. V torek nam je lazarist dr. Peter Žakelj spregovoril o (odgovornem) služenju. Predstavil je svoje poslanstvo v kokretnem delu in pomoči brezdomcem. Ta dan smo se namreč spraševali o tem, kako jaz lahko odgovorno služim sočloveku. V četrtek pa nas je s pričevanjem nagovorila s. Barbara Poredoš, HMP. Skozi svojo zgodbo poklicanosti nas je popeljala v svet skupnosti. S svojo držo iskrenega veselja nam je razkrila sadove, ki jih sledenje poklicanosti po poti služenja obrodi človek v skupnosti.
Vsak dan je tematiko dneva povzemal tudi del zgodbe iz Stare zaveze, ki govori o Ruti … da ne bomo vsega izdali, vas povabimo, da kogar zanima več o tej ženi, naj pride na katerega od naslednjih terminov UT ali pa odpre Sveto pismo tam, kjer je Rutina knjiga.
V popoldanskem delu po skupinah smo se dnevno poglobljali v tematiko dneva, podelili dragocene osebne izkušnje in se dobro opremili za puščavo, ki je sledila. V eni uri tišine, nas je spremljala t. i. Uskovniška kapljica, Sveto pismo in seveda Stvarnik, kateremu smo odprli svoja srca, da takrat lahko spregovori On.
Zvečer smo imeli vsakič čudovito pripravljeno sveto mašo in tematski zabavni večer. Prvi dan smo se nekoliko bolje in zanimivo spoznali, se naslednji večer zabavali ob nalogah za skupine, v sredo smo se zavrteli na plesišču, v četrtek pa je bil kulturni večer, ki je navdušil z izvirnostjo vseh sodelujočih.
V sredo je že tradicionalno potekal pohod. Ne pretežek teren in tudi ne preveč naporen tempo sta omogočila, da smo se med hojo še bolj povezali med seboj. Pohod pa vseeno ni bil prekratek, tako da je bilo poskrbljeno tudi za to, da je bilo dovolj časa, da si si lahko izmenjal kakšno besedo z marsikaterim izmed souskovničarjev. Cilj pohoda je bil slap Šumik, kjer so se najbolj pogumni celo okopali v tolmunu. Po malici iz popotne torbe (malo je pomagal tudi Caddy ;)) smo imeli še sveto mašo v naravi, ki je bila nekaj prav posebnega. Stvarnik nas je ves čas opominjal, naj ne pozabimo nanj. Pa naj bo to v šumenju potoka v ozadju ali pa zgolj zaradi družbe mravelj, ki nam jih je zagotovo poslal za to, da utrujeni od prehojene poti ne bi slučajno med sveto mašo zaspali.
Tudi petek je bil nekaj posebnega. Ta dan smo že dopoldne imeli delo po skupinah, kjer smo razpravljali o veselju. Ta dan torej ni bilo pričevanja, pa vendar ni bilo opaziti, da bi pričevanje ‘manjkalo’, saj je že veselo vzdušje med salezijansko mladino pričevanje samo zase. Popoldne je bilo namenjeno globokemu veselju, katerega vir je naš Nebeški Oče. Doživljali smo ga skozi tišino, spokorno bogoslužje, adoracijo in spovedovanje. Bolj kot se je dan nagibal v noč, bolj je bilo v zraku slutiti iskreno veselje srca, ki ga je po milosti očistil Usmiljeni Bog. Vso to veselje je bilo čutiti v doživeti sv. maši, pogostitvi po njej ter krajšem veselem večeru.
Tako smo se v zavedanju naše poklicanosti za odgovorno služenje v skupnosti, ki lahko obrodi pristno veselje, v soboto še zadnjič zbudili ob budnici in prebiranju Uskovniške pošte ter se z zavedanjem, da nam ni vseeno, odpravili v dolino. Upamo, da bo ”Briga me!” še dolgo odzvanjal v nas in ga bomo okrepljeni s čudovito izkušnjo tega tedna tudi znali živeti.
Jana
