Papež Frančišek je 23. maja 2024 med drugimi odobril dekreta za kanonizacijo blaženega mladeniča Carla Acutisa, ki se je rodil 3. maja 1991 v Londonu in umrl 12. oktobra 2006 v Monzi (Italija) ter duhovnika Jožefa Allamana, ustanovitelja Inštituta misijonarjev Tolažnice, ki se je rodil v Castelnuovu Don Bosco 21. januarja 1851 in umrl v Torinu 16. februarja 1926.
Mnogi ga že imajo za svetnika in zavetnika interneta, ki bo zdaj tudi uradno postal: Carlo Acutis. Umrl je pri komaj 15 letih. Bil je veren, a ne na mlačen način, kot bi morda mislili za fanta njegovih let. V Boga je verjel globoko in iskreno. »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«, je pogosto ponavljal in tako globoko pričeval o svoji veri. Carlo Acutis je pri 15 letih že začel spoznavati, kaj pomeni verovati, ljubiti Cerkev in uboge ter širiti svojo ustvarjalnost na spletu s sporočilom – s svojo razstavo o evharističnih čudežih – ki ne zgori in se ne izbugi kot toliko algoritmov.
Vse to kljub hudemu trpljenju, ki ga je povzročila strašna bolezen, zaradi katere je umrl. Mladenič je leta 2006 zbolel za fulminantno levkemijo. V takih primerih sta malodušje in strah tista občutja, ki prevladujeta v človeku. Ne pa v njegovem primeru. Bil je veren do konca, brez zadržkov. Ne le v besedah. Carlo ni pozabil zapostavljenih. Njegovo življenje je bilo življenje običajnega najstnika, a je hkrati pomagal revnim in vsak dan obiskal sveto mašo. Mladenič je še posebej častil Marijo in svetega Frančiška.
Papež Frančišek ga je leta 2020 razglasil za blaženega v Assisiju, kjer počiva njegovo telo.
Prav tako je sveti oče dovolil kanonizacijo blaženega Jožefa Allamana. Don Boskov sovaščan je bil prav tako rojen v Castelnuovo d’Asti (danes Castelnuovo Don Bosco). Bil je nečak duhovnega voditelja svetnika mladosti, svetega Jožefa Cafassa.
Jožef je kot mladenič odraščal med salezijanci. Pri 22 letih je že kot duhovnik sanjal o misijonih, a ga je zdravje prisililo na drugo pot. Pri 29 letih je prevzel vodenje največjega marijanskega svetišča v Torinu, posvečeno Mariji Tolažnici in vrnil mu je nekdanji sijaj. Njegove sanje o misijonih je leta 1901 spremenil v ustanovitev Inštituta misijonarjev Tolažnice. Več let je moral čakati na uradno odobritev. Na željo papeža Pija X. je ustanovil še žensko vejo sester misijonark Tolažnice.
Prve misijonarje je poslal v Kenijo, vendar je menil, da to ni dovolj, da je treba celotno Cerkev pretresti za evangelizacijo. Leta 1912 je ob podpori drugih predstojnikov misijonskih ustanov papežu Piju X. očital nevednost vernikov o misijonih zaradi vsesplošne neobčutljivosti v cerkveni hierarhiji in predlagal, da se ustanovi letni misijonski dan, »z obveznostjo pridiganja o dolžnosti in načinih širjenja vere«, kar se je tudi zgodilo v začetku leta 1927. Že za življenja so mu očitali, da bolj skrbi za poučevanje obrti kot pa za zmagoslavne statistike krstov. Toda po njegovem gresta evangelij in človeški napredek z roko v roki v navdušenju in spodobnosti.
Janez Pavel II. ga je leta 1990 razglasil za blaženega in z razglasitvijo za svetnika bo postal tretji svetnik iz Castelnuova.
Povzeto po ANS
