Salezijanski misijonar Peter Ivančič v pismu, ki ga je po velikonočnih praznikih poslal inšpektorju Marku Košniku, razgrne stanje družbe in Cerkve na Kubi ter delovanje njegove skupnosti v času pandemije koronavirusa.
Najprej tebi in vsem sobratom lep in sončen pozdrav s Kube. Je res že skrajni čas, da se oglasim, kajne?! … Sicer z zamudo, a vsem voščim veselo Veliko noč in blagoslovljen praznik Božjega usmiljenja.
Pred časom, še preden je izbruhnil koronavirus, sem večkrat razmišljal o tem, kako »fino« bi bilo, če bi imel vsak dan (predvsem popoldne, ko obiskujem misijonske kraje) vsaj uro več časa, da bi se tako lahko še bolj posvetil posameznemu kraju. Tudi en dan več v tednu bi mi prav prišel. Misel na en teden več v mesecu in na en mesec več v letu pa že nista bila več predmet moje računalniške filozofije.
Potem pa je tudi na Kubo prišel koronavirus. Vse se je ustavilo. In hkrati gre vse naprej. Časa je količinsko spet čisto prav, niti preveč niti premalo. Res, kot vedno, nam je tudi sedaj dan poseben čas milosti. Čas milosti, ki gre skozi mlin trpljenja in smrti tolikih ljudi. Čas milosti, ko lahko zaradi omejitev ali ob zaustavitvi rednih dejavnosti upočasnimo korak, premislimo, se pogovorimo v miru »s pravičnim sodnikom, ki ne pozna malenkosti«, kot je zapisal Cankar, in zaradi svoje šibkosti, negotovosti in greha še bolj iščemo in se oklepamo Tistega, ki je ljubezen in usmiljenje samo.
Zato je bila Velika noč letos tudi tu toliko bolj doživeta. Ganljivo je bilo, ko se je na velikonočno nedeljo dopoldne fant iz naše župnije povzpel na zvonik in pozvonil na zvonove. Niso ne veliki ne mogočni kot v Sloveniji, ampak cingljalo pa je. Trije salezijanci smo potem v prazni cerkvi obhajali sveto mašo. Za zaprtimi vrati, kot učenci, zbrani tiste velike dni pred 2000 leti. Da bi najprej mi, apostoli današnjega časa, doživeli srečanje z Vstalim. Da bi najprej mi, apostoli današnjega časa, slišali »Mir z vami«. Da bi najprej mi, apostoli današnjega časa, doživeli Tomaževo odsotnost in potem prisotnost v skupnosti. Da bi potem zares postali zgolj in le priče Vstalega.
Ta čas je poseben čas milosti tudi za kubansko Cerkev. Čudežno! Že na cvetno nedeljo je bil prenos svete maše na nacionalni televiziji. Potem je bil v sredo velikega tedna zvečer več kot enourni prenos »Sedmih besed«, ko je vernike nagovoril havanski nadškof in kardinal msgr. Juan García Rodríguez. Na veliki petek zvečer je potekal prenos križevega pota, ki ga je v Rimu vodil papež Frančišek.
Kubanski škofje so prosili, če bi lahko v času pandemije vsako nedeljo prenašali svete maše po televiziji. Oblast je pristala na to. Tako je vsako nedeljo ob 7.30 sveta maša na nacionalni televiziji. Odmerjen čas je sicer pol ure, a Bogu hvala za to! Škofje lahko v svojih škofijah svoje vernike prav tako nagovorijo po radiu. Tudi za to imajo na voljo pol ure. Tukajšnji nadškof Wilfredo Pino Estévez vsako nedeljo od 9.30 dopoldne pripravi čudovit nagovor za našo camagüeysko nadškofijo. To je čudež! Vse je milost! In milost je sad križa, na katerem je visel Jezus in na katerem visi trpljenje ter umiranje tudi zaradi koronavirusa.
Na misijonskih postojankah, za katere sem zadolžen v imenu naše salezijanske skupnosti, v tem času, tako kot drugod, seveda ni srečevanj. Posameznike v posameznih krajih skušam spodbujati preko SMS sporočil ali po telefonu, da animirajo še druge in se sami po družinah skušajo v tem času organizirati in skupaj moliti. Večina jim ima zelo priročen Misal 2020, ki ga vsako leto dobimo iz Mehike, v katerem se nahaja Božja beseda za vsako nedeljo, na koncu pa so zbrane še razne čudovite molitve in litanije. Poleg tega pa od lanskega oktobra animiramo in spodbujamo k molitvi rožnega venca. Molitev, molitev, molitev … Treba je nenehno spodbujati, spominjati, predvsem pa v ta namen moliti.
V naši skupnosti, kjer živimo trije salezijanci, Španec Eduardo, Genaro iz Dominikanske Republike in jaz, obhajamo vsako jutro sveto mašo v hišni kapelici. Občasno imamo tudi kakšno skupno zanimivo branje in pogovor o tej ali sorodni temi. Salezijanec Genaro se dobro razume na vrtnarstvo. Zato je v tem času omejenega gibanja na dvorišču nasadil nekatere nove sadike in nabavil dolg »šlauf« (v lepi slovenščini:)) za zalivanje, saj je kar zemlja precej suha. Salezijanec Eduardo nabavlja vse potrebno, da nam nič ne manjka. Jaz pa … vse to potem s pridom uporabljam.
Sicer pa položaj na otoku ni rožnat. Čakalne vrste pred trgovinami so zelo dolge. Zaradi obvezne razdalje med ljudmi še toliko daljše. Ko ljudje zvedo, da bo naslednji dan mogoče nekaj kupiti, na primer piščančje meso, milo ali pralni prašek, se že ure prej postavijo v vrsto in potem čakajo na soncu ali v senci. Seveda vojaki in policija skrbijo za red. In tako gre življene dalje …
Tebi, g. Marko in vsem sobratom želim obilo Gospodovega blagoslova, Marijine bližine in pomoči ter vse najlepše pozdravljam.
Peter Ivančič
Foto: Misijonsko središče Slovenije