S Tonetom Grmom, misijonarjem v Mozambiku, sva se srečala v Ljubljani na Rakovniku. Po treh letih, nazadnje je bil doma še pred izbruhom epidemije bolezni covida-19, se je za kratek čas vrnil v domovino. Ob prijetnem pogovoru, v katerem sem predvsem poslušala zgodbe iz misijonskega življenja, ter ob pregledovanju satelitskih posnetkov Mozambika, je nastal spodnji zapis. Prijetno branje, tebi, g. Tone, pa srečno in blagoslova polno na vseh korakih misijonskega življenja.
Kako se po dveh letih korone počutiš doma?
Nazadnje sem bil doma leta 2019. Moram reči, da sem vsakokrat nekoliko šokiran, ko pridem domov. Govorim o kulturnem šoku. Ponavadi si v kulturnem šoku, ko se odpraviš v misijone, v dežele tretjega sveta. No, pri meni je obratno. Sploh sedaj, po epidemiji, se mi zdi, da so razlike še toliko večje.
Kakšno je salezijansko poslanstvo v Mozambiku?
Tudi v Mozambiku so mladi salezijansko poslanstvo, vse se vrti okrog njih. Morda nisem prvi v vrsti, ko se na igrišču podimo za žogo, a sem vedno za delo, ko govorimo o mladih. Salezijanci in sestre hčere Marije Pomočnice imamo po Mozambiku osnovne šole in srednje šole, univerze, veliko pa se dela tudi z mladimi, ki so v poklicih. Tudi sam sem zgradil že nekaj učilnic. Da se malo nasmejemo: nazadnje pet učilnic, ki zadoščajo za pouk nekajkrat po 100 učencev.
Kaj vse počneš v misijonu?
Trenutno delam in živim v salezijanski skupnosti, ki se nahaja v kraju Moatize, čisto na robu vasi, predno se začnejo večja področja rudnikov, kjer kopljejo rudo. Nahaja se blizu večjega mesta Tete na severozahodu Mozambika.
Pred časom sem prevzel celotno ekonomijo skupnosti, ko pa sem pred zadnjo veliko nočjo odšel na škofijo, da bi vzel hostije, vino in še nekaj drugih stvari, ki jih duhovniki potrebujemo za maševanje, so mi izročili dokumente, da prevzemam vodenje župnije.
To je zame postal velik izziv. Celotna župnija obsega 10 podružnic. Duhovnikov ni veliko, še manj pa je takih, ki bi prevzemali odgovornosti ali imeli vizijo za delo.
Trudim se, da v salezijanskem duhu vzgajamo laike, da na podružnicah dnevno poteka vsaj besedno bogoslužje, v župniji pa skrbim, da je sveta maša vsak dan. To, da je sveta maša vsak dan, je bilo za domačine skorajda nenavadno. A mislim, da so se sedaj že navadili.
Imamo nekaj laiških sodelavcev (animatorjev). Gre za neke vrste sodelavce župnijskega sveta. Enemu od njih sem rekel, da imam željo, da bi skupaj z njim obiskala župljane po domovih. Pobude je bil vesel, a sprva me ni dobro razumel: da obiščeva VSE župljane. To je bilo lepo.
Pri nas imamo pridige pri svetih mašah tudi čez teden. Pomembno je, da so razumljive in blizu ljudem. Zato mi pri prevajanju pomagajo ti animatorji, saj veliko starejših ljudi ne razume portugalsko.
Dela imam veliko. Vizij in idej, kaj vse bi še lahko storili, predvsem na področju pastorale, tudi. Trudim se. Za enkrat mislim, da nam gre kar dobro. Imam občutek, da lahko z majhnimi stvarmi in koraki naredimo veliko.
Prizadela vas je korona, neurja, a kljub temu vztrajate.
Korona pri nas ni tako velik problem. Večji problem je malarija. Največji problem, s katerim smo se in se še ukvarjamo, pa so velike poplave. Ob zadnjem deževju je poplavila reka in z vsemi nanosi podrla glavni most, ki vodi iz našega mesta v Tete. Ko se je to zgodilo (sam sem šel čez most kakih 5 minut pred njegovo zrušitvijo, voda ga je že zalivala, videl sem, kako proti nam drvijo hlodi lesa in vsi drugi nanosi), smo v kraju za 14 dni ostali brez vode in elektrike. 14 dni! Takrat vidiš, kako prav bi prišli agregati, a žal nismo imeli goriva. Mosta še danes ni. Do Tete sedaj vodi več kot 60-kilometrska pot. Prej smo tja prišli v dobrih 15 minutah vožnje.
A moramo vztrajati. In vztrajali bomo še naprej. Če se za nekaj trudiš, Bog to vrača.
Cel svet postaja misijonski …
Da. Zase vem, da kjer bom jaz, tam bodo misijoni. Misijoni so moje poslanstvo. Mladi hitro dojemajo stvari. In hitro dojamejo, če jim pokažeš, da jih imaš rad.
Pri vas z vašo »evropsko« miselnostjo velja, da je sever razvitejši, na jugu pa še ostajajo številni izzivi. Pri nas v Mozambiku je ravno obratno. Na severu države, na področju Praie de Mocimboa, se nahaja predel, ki je izredno bogat zaradi naravnih dobrin. V tem predelu države je danes razseljenih na stotisoče, morda na milijone ljudi. O tem mednarodna skupnost še ne govori veliko.
Tudi tja bomo odšli salezijanci. Želja je, da bi tam odprli t. i. mednarodno salezijansko skupnost. Zaradi korone in drugih težav še nismo prišli do tja. A tudi sever Mozambika nas potrebuje.
Maja Žibert, Fundacija don Bosko
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2022/3