Dragi zvesti bralci in don Boskovi prijatelji, pišem vam z vtisi, polnimi don Boskovega praznovanja. Želim vam posredovati dva dogodka, ki sem jima bil priča, z upanjem na razumevanje, kako veliko je lahko človeško srce.
29. januarja 2021 zvečer sem v baziliki Marije Pomočnice v Valdoccu v klopeh glavne ladje spremljal molitveno bedenje pred praznikom našega ljubljenega očeta.
Bedenje so pripravili štirje mladi, ki so sodelovali na srečanju, ki ga je z naslovom »Ekonomija papeža Frančiška« pripravil Sveti sedež. To so mladi poslovneži, ki na ekonomijo ne gledajo kot na pot obogatitve, celo za ceno siromašenja drugih, temveč z vidika pravičnosti in solidarnosti. Dva izmed teh mladih sta imela življenjsko pričevanje, ki je bilo vse kaj več kot le ekonomsko upravljanje. Eden je pripovedoval, da mu je pred dvema letoma umrl oče. Njegova mati je želela v spomin na svojega dragega moža narediti nekaj pomenljvega. Zato je k sebi domov poleg lastnih otrok sprejela še dva mladoletna begunca, sirote brez sorodnikov. Mladi poslovnež nam je zaupal, kako sta jih prevzela mamina odločitev in pogum, ko se je odločila, da bo živela po Evangeliju in ga konkretno uresničila, da je dobil obraz in ime.
Nato je svoje pričevanje podala mlada žena, uspešna podjetnica, ki se je odločila, da bo skrbela za mladoletnega Senegalčana in mu v teh letih pomagala pri odraščanju, iskanju poti in pripravi na življenje.
Bil sem navdušen nad tem prav nič »pocukranim« Evangelijem, saj to pomeni, da je po njem mogoče živeti tudi danes. Nedvomno ga danes mnogi živijo, vsak na svoj način, v preprostosti in konkretnosti.
Pismo »s konca sveta«
Da ostanemo pri dejanskem razmišljanju, želim posredovati še eno pričevanje, ki potrjuje, kar mi narekuje srce: v svetu, kakršen je danes naš, nedvomno zelo zapleten, v katerem je toliko škodljivih in temnih moči, je potrebno razkriti dobro, ki ga delamo. Don Bosko je to počel vsak dan.
Pred nekaj dnevi sem prejel pismo, eno redkih brez pritoževanj ali blatenj drugih (pritožb je vsepovsod polno …). Nasprotno, v njem je pričevanje mlade žene, ki je nekaj let živela v salezijanskem okolju in je pozitivno zaznamovalo njeno življenje. Delim ga z vami v želji, naj tudi vas poboža, ne le praska.
Takole zapiše mlada žena: »Dragi oče Angel, končno vam pišem, saj vam želim povedati nekaj stvari. Tu, kjer sem, so salezijanci čudoviti: tolažijo trpeče, opogumljajo osamljene, vedno najdejo čas za poslušanje, nas pozivajo, da verjamemo, zaupamo in upamo proti vsakemu upanju. Pomirijo dušo v najtežjih urah in praznujejo vesele trenutke, kot bi bili njihovi. Vse moje življenje je »prežeto« s salezijansko karizmo. Najprej v majhnem mestu, kjer so odprli prvo salezijansko ustanovo v Ameriki, zadnja leta pa v velikem in lepem mestu Rosario. V zavodu »San José« delam v šoli in sodelujem v župniji.
»Salezijančeva sopomenka je živeti za druge.
Takega poznamo.
Takšen je.
Tako živi.«
Naš ravnatelj pozna vsakega učenca po imenu. Vsakega zna spremljati v veselju in žalosti. Mnogi naši mladi so doživeli težke in žalostne trenutke: levkemija, smrt staršev, družinsko nasilje in toliko drugih nesreč. Ravnatelj jih pozna ter jih objema z besedami in srcem. Drugi salezijanec pri vsaki maši ‘dvigne’ cerkev. Čeprav v letih, se vedno pomeša med otroke in jim pripoveduje zgodbe iz dobrih starih časov. V drugem mestu skušamo, skupaj s tamkajšnjim odgovornim salezijancem, izboljšati načine poučevanja v osnovni šoli. In toliko drugih salezijancev je, ki bi jih lahko omenila …
Prejšnjo soboto sem prepotovala 1.500 kilometrov in obiskala nekega salezijanca, ki živi v hiši počitka ‘Artemij Zatti’. Hotela sem ga spomniti, da je še ljubljen in mu povrniti za vse, kar je storil za nas. Skupaj sva bila na kosilu. Bil je ganjen v zavesti, da je res vredno darovati življenje za druge.
Salezijančeva sopomenka je živeti za druge. Takega poznamo. Takšen je. Tako živi. ‘Na svetu smo za druge,’ neki drug salezijanec povzema don Boskove besede. Zato je na dvoriščih naših šol in centrov nekaj v zraku, nevidno a otipljivo, povezano z veseljem, upanjem in svetostjo.
Lep don Boskov praznik, dragi vrhovni predstojnik. Molim zate in za vsakega salezijanca, ki daje občutek, da je don Bosko živ in vedno ostaja z nami.«
Ženinega imena ne bom zapisal, da je ne bi spravil v zadrego ali ji »delal reklame«. Sicer pa vse to ostane »v družini«. A ne morem molčati o svežini resnice, niti o veselju zavesti, koliko dobrote izžareva staro in mlado salezijansko srce po vsetu.
Preprosto dodam: Valdocco je imel z don Bosko to, kar opisuje ta mlada žena. Koliko veselja mi prinašajo odmevi, da imajo mnoge naše hiše »vonj po Valdoccu«.
Želim vam vse dobro. Naj bodo tudi vaša srca »široka kot peščena ravan« in vedno odprta za upanje.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik