V korak z mladimi.

»Covid-19 je beguncem vzel še tisto, kar so imeli«

»Moji otroci umirajo od lakote. Zadnje tri dni niso imeli kaj jesti in bodo umrli, če ne najdem nekaj hrane,« obupano pripoveduje 38-letna Adol Majok, vdova in mati petih otrok. Majokova živi v begunskem taborišču Palabek, kjer živijo tudi salezijanci. Sem je prišla pred tremi leti, ko so ubili njenega moža med boji v Pajoku, mestu v Južnem Sudanu.

V Palabek je prinesla le obleko, ki jo je imela na sebi. Po nekaj mesecih je s prodajo čaja uspela preživeti sebe in družino. A njeno življenje se je ponovno sesulo, ko je vlada razglasila prvi primer okužbe s koronavirusom. »Znova se je začelo trpljenje. Prenehati sem morala s svojo trgovinico in posledično ne morem več kupiti hrane zase in za otroke. Odvisna sem samo od pomoči.«

Deng Ajiing je druga begunka, ki je prišla v Palabek. Z majhnim sinom je pribežala leta 2017 kot žrtev spopadov v Pajoku, kjer so ubili njenega moža, hčer pa posilili in ubili pred njenimi očmi. Ko se je za silo rešila travm, je pandemija položaj ponovno poslabšala. »Res je hudo. Mislila sem, da bom umrla in ponovno srečala moža in hčer. Zahvaljujem se ljudem, ki mi darujejo hrano in me psihično podpirajo v tem času.«

Adol in Deng sta le dve od okoli 46.000 beguncev, ki so v Palabek prišli iz Južnega Sudana. V celotni Ugandi pa je več kot 1,4 milijona beguncev. Ob pandemiji jih je zadela lakota zaradi neredne pomoči, izgub dohodkov in naraščajočih cen hrane.

Salezijanci v Palabeku skušajo na vse načine pomagati potrebnim s hrano, obleko in drugimi osnovnimi potrebščinami ter psihosocialno podporo.

»Na begunce ne smemo pozabiti: so ena najbolj ranljivih skupin in covid-19 jim je vzel še tisto malo, kar so imeli,« pravi indijski salezijanec Lazar Arasu, ravnatelj salezijanskega misijona v tem taborišču. »Trpijo, ker jih je pandemija najbolj prizadela. Obroki hrane so se zaradi izolacije zelo skrčili. Po najboljših močeh jim skušamo pomagati v tem težkem obdobju.«

Salezijanci dostavljajo beguncem tudi certificirana semena, gnojila in kmetijsko orodje ter jim s tem pomagajo pri samooskrbi. »Počasi iščemo rešitve, ki bi beguncem omogočale samozadostnost. Zato smo zanje najeli zemljišča od ugandskih sosedov v okolici taborišča,« še dodaja.

Katehet Peter Jok, tudi sam begunec iz Južnega Sudana, je zadolžen za razdeljevanje mask, mila, razkužil za preprečevanje okužb. »Vsi smo zaskrbljeni. Ne želimo, da bi se okužil kdorkoli od beguncev. To bi bilo katastrofalno. Spodbujamo jih, naj ohranjajo varno razdaljo in spoštujejo navodila, ki jih je objavila vlada v boju zoper virus.«

Salezijanec Arasu ugotavlja, da bodo težave, ki jih povzroča pandemija, še poslabšale duševno zdravje beguncev. Zato salezijanci nudijo informacije, svetovanje ter psihosocialno in duhovno podporo najranljivejšim med begunci v taborišču. »Begunci nenehno potrebujejo našo podporo in molitve. Veliko so že preživeli. Nudimo pastoralno pomoč in psihosocialno podporo, da bi se čutili sprejeti in ljubljeni,« še dodaja.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce napoveduje, da bo prišlo do resnega poslabšanja prehranjevanja in zdravja med begunci, zlasti otrok, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za reševanje trenutnih razmer.

Vir: Catholic News; povzeto po ANS

Morda vas zanima tudi