V 30 milijonskem Peruju je v pandemiji umrlo 206.000 ljudi. Trenutno se sooča s tretjim valom, ki je blažji od drugega pred letom dni in je trajal do julija 2021. Perujski salezijanski inšpektor Manuel Cayo poroča o položaju v pandemiji in salezijanske napore, da bi jo premagali.
Kako ste se odzvali na nujne izzive covida-19?
Prvi projekt katoliške Cerkve je bila pobuda »Zadihaj Peru« v zbiranju sredstev za vzpostavitev javne mreže ventilatorjev s kisikom, ker jih prej sploh nismo imeli. Edini, ki so bili, so bili v zasebni lasti. Nato smo se predvsem usmerili v pomoč otrokom in revnim. Skupaj s Cerkvijo smo zagnali pobudo »Zažívi Peru« in pripravili načrt celostne pomoči in spremljanja perujskih prebivalcev.
Salezijanci smo se preko Fundacije Don Bosko Peru povezali z vsemi ravnatelji naših ustanov in župnij, šol in socialnih ustanov ter zagotovili, da nihče od zaposlenih v naših ustanovah ni ostal brez zaposlitve. Kljub težkemu položaju nam je to tudi uspelo. Nazadnje smo se lotili neposredne pomoči v zbiranju hrane ter jo darovali več kot 90 javnim menzam »ollas populares«, namenjenim revnim.
V Peruju so se šole zaprle marca 2020, toda vaših osem Don Boskovih hiš je ostalo odprtih. Pogumna odločitev.
To je bila nujna izbira. To so centri za otroke s težavami pri učenju, ki živijo in se učijo pri nas. Sprejeli smo otroke iz naših 25 šolskih centrov, ki so žal zaprti že skoraj dve leti in tistim, ki nimajo dostopa do interneta, omogočili izobraževanje na daljavo. To je pomagalo tudi samim Don Boskovim hišam, da so lažje prestale lockdown. Sedem hiš je namenjenih osnovno- in srednješolcem. Osmo smo odprli 2018 zaradi pomoči v venezuelski krizi, kamor smo v dogovoru z mednarodnimi ustanovami, predvsem s komisariatom Združenih narodov za begunce, sprejeli migrante iz Caracasa.
Kako se vključujejo Venezuelci, ki so pobegnili pred lakoto doma?
Pri nas ostanejo od tri do šest mesecev. Pomagajo nam pri projektih zbiranja hrane in si iščejo zaposlitev. Mladi iz Venezuele so se odpovedali enemu obroku na teden in ga namenili našim brezdomcem ter tistim, ki nimajo hrane. Sprejeli smo že več kot 800 mladoletnih Venezuelcev, mesečno jih je pri nas od 38 do 50. Po šestih mesecih si najdejo delo v Peruju ali pa odidejo v druge države.
Koliko otrokom trenutno pomagate?
Približno petdeset jih je v vsaki od naših Don Boskovih hiš, skupaj torej približno 400. Potem je tu še Monte Salvado, kmetijski inštitut, ki nudi tehnično in humanistično vzgojo in gosti približno 160 mladoletnikov.
Vaše pobude so bile odmevne in uspešne. Kako sedaj nadaljujete poslanstvo?
Še naprej smo pozorni in pomagamo ljudem. V tem obdobju so se zelo pomnožile »virtualne« svete maše. Zelo boleči so bili pogrebi, saj sta se ga v drugem valu lahko udeležila največ dva sorodnika. Zato smo tudi pogrebe z video klici WhatsApp prenašali za sorodnike, ki so jih pravila pandemije prisilila, da niso smeli biti fizično navzoči. Ta pomoč je bila pomembna in potrebna za družinske člane, da so lahko prejeli duhovno tolažbo.
Covid-19 je povečal občutek za salezijansko poslanstvo, ki je v službi ljudi, zlasti najbolj trpečih, v zavesti naše karizme za mlade. Ali lahko naredimo več? Vsekakor, a s svojega vidika sem kot inšpektor glede na vse storjeno zelo vesel, kako smo se odzvali v tako težkem položaju.
Zakaj je covid-19 v Peruju pustil tako tragične posledice?
Eden od razlogov je, da je pri nas od 60 do 70 odstotkov »neformalnega« gospodarstva. Ko je država uvedla popolno zaprtje, je lahko trajalo le teden dni, saj številne družine živijo od tega, kar vsak dan zaslužijo na ulici. Zato niso mogli ostati zaprti v hiši, ampak so morali na delo.
Drugi vzrok pa je, da je bil Peru ob pogajanjih o nakupu cepiv v hudi politični krizi. Zato med drugim valom zdravstveni sistem ni zdržal. Nismo imeli (dovolj) mest na oddelkih intenzivne terapije niti predihovalnih naprav za covidne bolnike.
Vir: Tempi