Dragi don Boskovi prijatelji, gotovo ste izkusili, da je ena najlepših sestavin prijateljstva ta, da lahko z drugimi delimo čustva, veselje in skrbi. Zato želim z vami deliti izkušnjo, ki sem jo nedavno doživel med svojimi salezijanskimi brati in sestrami na Tajskem.
V ta očarljivi del sveta sem se odpravil, da bi poživil in spodbudil salezijanske skupnosti in ustanove, ki tam že dolgo delujejo. Med cilji mojega obiska je bil eden prav poseben: spoznati majhno, a lepo salezijansko navzočnost na kraju globoke žalosti (in danes življenja). Ravno tam, kjer se je pisala ena najbolj žalostnih strani sodobne zgodovine. Tisti del sveta, ki ga je 26. decembra 2004 prizadela največja naravna nesreča moderne dobe, cunami.
Dvesto trideset tisoč žrtev, na tisoče pogrešanih. Plaže, življenja, celotna področja so bila popolnoma uničena in odplavljena v nič. Valovi, še nikoli niso bili tako visoki, so segali tudi do štirinajst metrov. Odplavili so celotne hotelske komplekse skupaj s tisoči turistov z vsega sveta, ki so tu preživljali božične praznike.
Prav tu, na območju Khao Lak, ki je bilo eno od najbolj prizadetih, je v majhni ribiški vasici (hkrati »turistični raj« predvsem za tujce) umrlo skoraj 8.000 ljudi. Ogromna tragedija.
Tedaj je Pascual Chavez, moj predhodnik v službi vrhovnega prestojnika, prosil tajskega inšpektorja, naj v salezijanske skupnosti in ustanove takoj sprejme številne sirote, žrtve cunamija.
Do takrat na tem območju Tajske ni bilo salezijancev. Toda z duhom in dinamiko, ki nam ju je zapustil don Bosko, so salezijanci v zelo kratkem času poskrbeli, da je več kot 117 fantov in deklet dobilo dom in v njem veliko družino, ki jih je sprejela, jim dala varnost in možnost, da tudi v bolečini gledajo na življenje z upanjem.
Leta so minevala. Ti fantje in dekleta so odraščali, se izučili poklicev in danes so to žene in možje z lastnimi družinami in izpolnjenim življenjem. To je blagoslov sredi tragedije.
Čudež novega življenja
Danes, 18 let pozneje, v Khao Laku ni več nobene sirote iz cunamija. Toda kaj se je zgodilo s to salezijansko navzočnostjo?
To sem videl na lastne oči. Ko smo prispeli, nas je pričakalo 42 otrok in najstnikov, starih od 6 do 15 let, ki so doživljali čudovito izkušnjo prijateljstva in družine. Prebivajo v petih čudovitih šesterokotnih hišah, v katerih imajo kuhinjo, pralnico, sanitarije in tuše, študijsko sobo, jedilnico in majhno spalnico. Kraj je prav tako rajski kot celotna pokrajina. Rastlinstvo je bujno in razkošno. Priznati moram, da je tudi vročina močna in nekoliko utesnjujoča. Vas z ene strani ščiti zeleni hrib. Malo naprej se razprostirajo dolgi peščeni pasovi, obdani z gozdnatimi griči, morska voda, čista in topla, pa pa daje izredno možnost zabave na obali Indijskega oceana. Ob salezijanskem domu je javna šola, ki jo obiskujejo tudi naši mladi.
Kdo so ti fantje in dekleta? Ne spopadajo se več z morskim cunamijem, temveč z življenjskim cunamijem revščine in razdrtih družin. Nimajo staršev: za nekatere skrbi oddaljen stric ali še bolj oddaljen (skoraj neznan) sorodnik.
Salezijanski dom je tista priložnost, ki spreminja življenja in dela prave » čudeže«. Da, ponavljam besedo: resnični čudeži. Ne ustrašite se tega. Lahko vam zagotovim, da me je ganilo spoznanje, da imajo dekleta, ki so tam, v tej hiši, ki je zdaj njihov dom, priložnost, da se z veseljem pripravijo na življenje, da občutijo skrb in zaščito, se učijo in izobražujejo … v nekaterih primerih celo na najvišji ravni. Ali veste, zakaj pravim, da je to čudež? Brez te priložnosti bi bila ta trinajstletna dekleta lahko prisiljena v mrežo prostitucije in izkoriščanja otrok ali pa bi bila pri 14 letih prisiljena imeti odraslega ali ostarelega moža.
Dežela bolečine in smrti danes po zaslugi don Boskovih sinov gosti hišo ljubeznivega preporoda in utemeljenega upanja.
Mislil sem si: »To je dovolj, da pokažemo vrednost čudovitega ideala don Boskove karizme, ki se tudi danes, po 165 letih, še vedno uteleša in uresničuje.«
Še ena stvar se mi zdi čudovita. Morda bi kdo mislil, da tam živi salezijanska redovna skupnost, vendar ni tako. Prisotnost na Tajskem in fronte, ki jih je treba obvladovati, so tako številne, raznolike in velike, da vsega ne moremo doseči kot salezijanske redovne skupnosti, temveč kot salezijanske prisotnosti s salezijanskimi vzgojitelji vseh vrst.
V »Don Boskovi hiši upanja« sta dve posvečeni laikinji odgovorni za to vzgojno navzočnost in 24 ur na dan delujeta kot materi. Tam je tudi nekaj salezijanskih sodelavcev, ki skrbijo za administracijo, nakupe in vse potrebno, poleg tega pa je tam tudi gospa, prava mama Marjeta, ki je izjemna kuharica. Salezijanska inšpektorija skrbi, da jim ne zmanjka, kar potrebujejo. To je salezijanska navzočnost kot mnoge druge in zanjo skrbi z enako naklonjenostjo.
Še dve stvari: salezijanska ustvarjalnost je poskrbela, da ti najstniški fantje in dekleta izdelujejo visokokakovostne ročne izdelke, ki jih nato prodajajo. Izkupiček je namenjen prihrankom, ki ga odnesejo s seboj, ko zapustijo salezijanski dom. Salezijanska inšpektorija pripravlja tudi razstavno prodajalno, kjer bodo lahko razstavili in prodajali vse, kar ustvarijo, da bi privabili predvsem številne turiste.
Moje srce se je napolnilo z veseljem, ko sem izvedel, da je 12 % teh don Boskovih fantov in deklet študiralo na univerzi. Petnajst odstotkov se jih je vpisalo na tehnične smeri v naših poklicnih šolah, več kot 50 % pa jih je po končani javni šoli našlo zaposlitev, s katero so lahko začeli samostojno življenje.
Živel sem ne le lepe sanje, ampak tudi resničnost, ki mi je bila pri srcu. To je še ena od dobrih reči in novic, ki obstajajo, se razvijajo, ne povzročajo hrupa, ampak delajo svet lepši.
Zato bolečina cunamija danes prehaja v lepoto upanja.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
