Maturanta Gimnazije Želimlje Karel Cerovšek in Anamarija Kelenc sta ob prihajajočih praznikih želimeljskim dijakom prebrala tradicionalni nagovor ob praznovanju božičnice, ki pa je letos žal ne praznujejo skupaj. Njunim mladostnim besedam se splača prisluhniti.
Dragi želimeljčani,
stara želimeljska navada in tradicija je, da vas maturanti na božičnici nagovorimo in vam zaželimo srečne ter veselja polne prihajajoče praznike.
Vendar še nobena generacija ni imela govora preko ekrana in božičnice brez plesa, zabave ter dobre hrane. A ta govor ne bo misel o tem, kako lepo nam je v resnici doma in kako bomo prihajajoče trenutke še toliko bolj cenili. Prav tako ne bo misel o tem, koliko lepih stvari, čeprav v karanteni, smo preživeli z našimi bližnjimi.
Mladi pogosto živimo v strahu in negotovosti zaradi naših odločitev. Živimo v svetu hitenja, v svetu, ko se moramo vsak dan odločati o stvareh, ki bodo močno spremenile našo prihodnost. V zadnjem letu se je čas skoraj popolnoma ustavil in spoznali smo, da nas vsakodnevne odločitve mnogokrat speljejo na stran pota, stran od odločitev, ki zares štejejo. Pozabljamo, kaj je tisto, kar zares šteje, tisto, kar bo pravzaprav izoblikovalo naše življenje. Pozabljamo, da moramo skrbno varovati svoja srca, kajti prav iz njih izvira vse. In to vam želimo povedati danes.
Današnja družba je družba, ki gleda v prihodnost, družba, ki je navajena posameznika soditi po njegovi zunanji podobi. Za kriterij njegove všečnosti najpogosteje določa njegov izgled, njegovi dosežki in denar. Zato se nam zdi, da so najpomembnejše odločitve prav tiste o tem, kako se moramo obleči, katero kariero bomo izbrali, koliko bomo zaslužili. Te odločitve postavljamo na prvo mesto, celo pred skrb za nas same, za naša srca.
Tone Pavček je o srcu zapisal takole:
»V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora vse, kar živi.«
V zadnjem letu smo bili priče dejanjem veliko ljudi z velikimi srci, ki so sebe postavili na drugo mesto in omogočili, da je naše življenje potekalo vsaj približno normalno. Nam mladim pogosto primanjkuje prav tega. Včasih kdo pove, da smo pasivni, brez ciljev in če prav velikokrat slišimo, da prav na nas svet stoji, nam marsikdo ne zaupa.
In morda imajo prav. Pogosto nam primanjkuje nekaj gorečnosti, nečesa, kar bi nas usmerjalo v življenju. Pogosto nam v srcu primanjkuje ljubezni, ljubezni, ki bi nas vodila in usmerjala na življenjski poti, ljubezni do bližnjega.
Kaj lahko še sploh rečemo o ljubezni, česar o njej niso govorili že grški filozofi, opevali srednjeveški trubadurji ali zapisali največji literati? Kaj lahko rečemo o nečem nevidnem, ki ima moč, ki se je ne moremo niti predstavljati?
Mi maturanti nismo ne modri filozofi, ne ljubezen opevajoči trubadurji, niti literati, a vemo, da jo v življenju nujno potrebujemo. Nismo še dovolj izkušeni, da bi znali povedati, kaj točno to je, niti ne vemo, kje jo lahko najdemo. Vendar pa smo prepričani, da je to nekaj, kar spreminja naše življenje, nekaj, kar vsi nujno potrebujemo, da v nas zažari plamen, ki nas razvname in z njim pogumno stopimo na svojo življenjsko pot.
Prav Jezus s svojim prihodom v nas vedno znova vnema plamen ljubezni, ki v nas gori, nam daje upanje, nas opogumlja, da vztrajamo in ne obupamo. Prinaša nam mir in čarobnost tiste svete noči nekje na betlehemskih poljanah.
Želimo vam, da bi ta ogenj v vsakem posebej zagorel na ta Božič in od naslednjega Božiča gorel le svetleje in močneje. Želimo vam in to bi radi podelili tudi z vami: želimo, da ga podelite tudi tistim, ki ga potrebujejo najbolj.
Leto 2021 naj vam prinese obilo lepega in manj manj lepega. Predvsem pa vam želimo, da bi znali biti in biti s srcem: ljubiti.
Vaši maturantje