Salezijanski brat Alphonse Vu, po rodu Vietnamec, je član inšpektorialnega sveta in delegat za mladinsko pastoralo v salezijanski inšpektoriji ZDA zahod. Kot delegat se je udeležil tudi 28. vrhovnega zbora salezijanske družbe. V nadaljevanju opisuje svojo izkušnjo zbora in 14 dnevne samoizolacije, za katero se je iz varnosti odločil po vrnitvi iz Turina v ZDA.
Minilo je že nekaj tednov, odkar sem se vrnil z vrhovnega zbora in zaključil s samoizolacijo. Dnevi izolacije, ki sem jih preživel večinoma v spokojnosti, so mi omogočili, da sem »razpakiral kovčke« svojih zborovskih izkušenj in jih premislil. Zdelo se mi je nadrealistično, da sem bil še pred tedni v srcu salezijanske karizme, potopljen v pogovore o prihodnosti salezijanske družbe, v kratkem času pa se je toliko stvari spremenilo, ne le po zboru, temveč po vsem svetu.
Živimo v nepredvidljivih časih. V le nekaj dneh so se morale naše šole prilagoditi na čisto nov način vzgoje. Programi mladinske pastorale iščejo način, kako služiti mladim na novih platformah. Vsakodnevne novice, kaj se dogaja po vsem svetu, nas puščajo v negotovosti in žalostnem stanju. Kot Cerkev smo se odzvali na način, da smo še vedno del Kristusovega telesa, čeprav se fizično ne moremo več zbirati pri bogoslužju. To je resnična sprememba in vpliva na vse vidike našega življenja.
Kljub vsemu, v teh časih sprememb, je eno gotovo: navzočnost in delovanje Boga. To je bilo zelo razvidno med pogovori na zboru. Ko smo skušali razčlenjevati, kako našo Družbo premakniti naprej v vprašanju Kakšni salezijanci za mlade danes?, je postalo jasno, da gre za pot. Proces poglabljanja naše istovetnosti in salezijanskega poslanstva smo načrtovali 40 let, če ne več. Rdeča nit te poti je način, kako je bil Bog navzoč v dejavnostih in v samih salezijancih, tako posvečenih kot laiških sodelavcih v skupnem poslanstvu. Še pomembneje pa je, kako se je Bog razodeval v življenju naših mladih.
Čeprav ne bomo dobili uradnega dokumenta 28. vrhovnega zbora, kot je bilo to v navadi na prejšnjih zborih, je zbranih veliko sporočil, pogovorov in premišljevanj z vseh koncev sveta, vključno z govorom vrhovnega predstojnika in papeža Frančiška. Prepričan sem, da bo v prihodnje zbirka vseh sporočil na voljo, pred tem pa je največje sporočilo 28. vrhovnega zbora, vsaj zame, močna želja živeti brez izgovorov polnost upanja in pripadnosti Jezusu Kristusu s sobrati salezijanci in mnogimi laiki, ki delijo naše salezijansko poslanstvo: v »sprejemanju, da se potapljamo v trenutek sprememb z vso negotovostjo, ki iz tega izhaja,« kot je dobro dejal papež Frančišek; postajamo za mlade to, za kar smo vedno bili poklicani: znamenje in prinašalci Božje ljubezni ter priznavamo, da nas Bog pričakuje v življenju naših mladih.
V prihodnih tednih ali mogoče mesecih bomo nedvomno morali razločiti dobre načine za spremljanje drug drugega, za kar nas opogumlja »Opcija Valdocco,« ki jo je v svojem sporočilu 28. vrhovnemu zboru predložil papež Frančišek. Na voljo imamo večjo in globljo izbiro, da bomo bolj salezijanci. Da bomo zgled evharistične skupnosti, ki korenini v Jezusovi ljubezni in usmiljenju, ne da bi izpred oči izgubili naše poslanstvo: imeti mlade v središču vsega, kar počnemo, utelešati družinskega duha, ki vodi k srečanju z Jezusom ter zavzemanje za vzgojo in evangelizacijo sveta, dokler usmiljenje in upanje ne bosta preoblikovali vsake vrste revščine, nepravičnosti, bolezni in celo sedanjega virusa.
Zaupajmo Mariji Pomočnici potrebe naših mladih in sveta. Molimo, da bi izkušnja 28. vrhovnega zbora prodrla v naša srca in nas navdihovala, da bomo postali bolj prostni in verodostojni salezijanci v tem nenehno spreminjajočem se svetu.
Vir: InTouch