V svojem razmišljanju o posebnosti mladinske pastorale v času vojne msgr. Maksym Ryabukha, SDB, pomožni škof grškokatoliškega eksarhata v Ukrajini, predstavlja še eno »darilo«: v razbitem vsakdanu in v trpečih ljudeh ponovno odkriti razloge za življenje, ne samo za preživetje. Sledi drugi del njegovega razmišljanja, ki je izšlo v reviji Note di Pastorale Giovanile.
Dar zlomljenega vsakdana
Naš vsakdanjik iz dneva v dan razbijajo topovski streli in žvižganje izstrelkov. Mislim na vsakdanje življenje v njegovi normalnosti, ko vstanemo ob rdeči zori ali deževni sivini, okušamo toploto dišečega zajtrka, damo poljub pred odhodom v službo ali šolo, se zvečer vrnemo domov, imamo skupni obrok, preživimo varno noč v svoji postelji v spalnici … in sanjamo kot sanjajo vsi normalni ljudje.
Ta naš vsakdanjik iz dneva v dan pa se je spremenil v nočno moro, stalno napetost, popolno negotovost. Od našega običajnega življenja so ostali koščki, drobci, kot bi se premešali delčki slikovne sestavljenke. Toda spoznali smo, da vojna ne more zaustaviti življenja. Ponovno moramo graditi vsakdanje življenje, najti nit smisla. Vsakdanje življenje je edini prostor, kjer ne moremo izgubiti smisla in ponovno gradimo upanje, rastemo v sedanjosti in imamo obljubo prihodnosti. Ne moremo samo čakati na konec, ki bo prišel po Božji milosti (in predanosti ljudi). V vsakdanjem življenju ne smemo preživeti, ampak živeti, ter iskati razloge in načine, kako stvarem dati pomen in okus. Vsakdanje življenje ni pretvarjanje, da se nič ne dogaja, ampak življenje vsakega trenutka s priložnostmi, ki nam jih ponuja: družinski in prijateljski odnosi, skupna srečanja ob nedeljah in med tednom, otroška igra, šola in študij, dobrodelne akcije. Seveda z očmi, ušesi in nogami, pripravljenimi na nevarnost. V tem vsakdanjem prostoru (redko brez ruševin) je dragocen tudi čas. Vsak trenutek je dragocen, vsak trenutek se čuti kot Božji dar, ker naslednjega trenutka morda ne bo več.
Ali je to lahko »dar« za vas, da znova odkrijete in ovrednotite vsakdanje življenje v njegovi lepoti, brezplačnosti in »čudovitosti«? Kako nam narava (rastline, živali, voda) s svojo odpornostjo včasih vrača?
Ne nameravam ustvarjati poceni poezije. V tem napornem vsakdanjem življenju, ki ga je treba obnoviti, ponovno odkriti, smo ljudje, ki trpimo. Ali lahko tudi to ponudimo kot »dar«? Ali lahko nekdo ponudi svoje trpljenje kot darilo? Mislim, da lahko, saj je to izkušnja človeške delitve in izkušnja mističnega telesa. Kristusovo trpljenje in smrt sta povzročila spreobrnjenje človeškega srca. Verjamem, da bo nečloveška in nepravična bolečina, doživeta v tem dramatičnem času, lahko spreobrnila človeško srce in ga v miru ponovno zgradila.
Mislim, da se bo obnova Ukrajine začela iz te zaveze mladinske pastorale: osvetljevati človeško vest. Morda nam bodo pomagali evangeljski blagri, ki kličejo k miru in obljubljajo Božji dar tistim, ki so trpeli zaradi krivic.
Govoril sem o vsakdanjem življenju kot prostoru in času (tukaj-zdaj), o konkretnosti življenja. A to ni prazna posoda. Vsakdanje življenje naseljujejo ljudje, reči, vezi, tudi spomini. Predstavlja in zahteva nov način bivanja, kjer človek, mlad človek, ponovno odkrije pomen bivanja, odnosa, bistvenega in osnovnega. Te vrednote (mislim na »duhovnost« teh vrednot), ki verjetno drugje ne štejejo veliko ali so malo vredne, ponovno odkrivamo in nam predstavljajo razdaljo med življenjem in smrtjo, med polnostjo in praznino, med pomenom in nepomembnostjo, med svetlobo in temo. Če bi moral izraziti samo eno sporočilo, bi izpostavil zgornje, ravno zato, ker je bistveno in vitalno in je nekaj, kar smo v trpljenju ponovno odkrili z večjo močjo. Kot naš zaklad ga zaupamo tudi vsem našim prijateljem.