Pomožni škof grškokatoliškega eksarhata Donecka, salezijanec msgr. Maksym Ryabukha, nadaljuje razmišljanje o tem, kaj je lahko konstruktivno in poučno v destruktivnem kontekstu, kot je vojna. V tretjem delu razkriva bližino Cerkve, ki je v težkem času preizkušnje združena s svojo čredo.
Cerkev za ljudi
Cerkev trpi z ljudmi, Cerkev so ljudje, ki trpijo. Brez velikih mističnih poletov so Cerkev predvsem kristjani, ki ta čas živijo v upanju in zaupanju v Božjo navzočnost; njeni predstavniki so tam, kjer so ljudje, njeni »kraji« ter načini. Lahko bi rekli zakrament Božje navzočnosti v krajih življenja.
Ljudje potrebujejo nekoga, ki bo ohranil njihovo upanje in jim obrisal solze. Mnogi iščejo prostor za nadaljnje klicanje imena Kneza miru. Nastale so številne molitvene skupine tako mladih kot odraslih in ohranjajo svojo zvestobo. V salezijanski hiši v Kijevu že več kot tisoč dni poteka vsakodnevna molitev k Mariji Pomočnici za varstvo mladeničev in vseh družin ter priprošnja, da nam Bog podari dar zmage nad zlom ter pravičen in trajen mir. Pa ne le to: obstajajo številne župnijske skupine »mater molivk«, skupine očetov »Kolumbovi vitezi«, mladinske skupine …
Kar zadeva zgradbe, je imela tudi Cerkev hude izgube. Dovolj je videti tu in tam porušene cerkve, podrte zvonike, neuporabne samostane; a hujša je izguba ljudi, krajev srečanj, molitve, duhovnih preporodov, ki so bili možni v teh stavbah in krajih. Seveda noben škof, duhovnik ali vernik ni pobegnil; toda odnosno življenje, ki nam je omogočilo, da smo skupaj razvijali vero v krščanskem vsakdanu, v trenutkih tišine in umika, molitve, premišljevanja, se je razbilo. Obstaja nevarnost, da skupnostno življenje, ki omogoča duhovno življenje, izgine.
Cerkev je postala poljska bolnišnica. Ne samo v metaforičnem smislu, kot je dejal papež Frančišek, ampak velikokrat tudi v resničnem pomenu. Ljudje so tam našli varno zatočišče, nego za telo in dušo, oporo v obupu, osvežitev v utrujenosti.
Na tej točki je Cerkev resnično postala meso, postala je navzoča, gre naproti, je poleg, išče, celo koplje z rokami, da pomaga ljudem. In duhovniki so tam kot povoj za raztrgano življenje ljudi: delitev zakramentov, kjer lahko, beseda, navzočnost, poslušanje, molitev, ohranjanje Boga. Seveda sta tu tudi čas in razpoložljivost za poslušanje, pomoč, navzočnost kot občutek človeške bližine in solidarnosti. Vemo pa, da na ta način tudi evangeliziramo in oznanjamo Jezusa v tem hrupu in ruševinah, da ruševine zidakov in zgradb ne postanejo ruševine ljudi in strukture krščanskega življenja.
Večkrat sem pomislil: tovornjaki pomoči so trenutno najbolj uporabni (včasih sem pomislil tudi na orožje …). Pa ni tako. Duhovnik, Cerkev, morata ponuditi in prinašati tisto, česar nikoli ne more manjkati, če hočemo še dostojno živeti. Rešitev in najmočnejše obrambno orožje pred zlom ostaja le Bog, tudi in predvsem za otroke in mlade. Če bi v tem bivanju, v teh sanjah o začetku obnove manjkala Cerkev, bi izgubili ne samo prihodnost, ampak še huje, dušo samo.
Če se rodovitnost Cerkve kaže tudi v poklicanosti, imamo osem mladih, ki so svojo pot začeli v semenišču. Posvečeni so bili štirje diakoni, ki so s svojo izbiro zoreli v tem tragičnem obdobju, v katerem so morda odkrili drugačno poklicanost, prisluhnili spremenjenemu glasu, ki postane znamenje upanja za vsakogar.