Državno tajništvo Svetega sedeža je po msgr. Paolu Rizziju 29. marca 2023 posredovaloa generalnemu postulatorju salezijanske družine Pierluigiju Cameroniju dekretno pismo o kanonizaciji blaženega Artemija Zattija, ki je potekala 9. oktobra 2022.
Gre za dokument, v katerem je so zapisane ugotovitve, ki so izjemnega pomena in aktualnosti v življenju Cerkve. Besedilo dekreta se začne s papeževim imenom, ki mu sledi »ad perpetuam rei memoriam«, konča pa se s papeževim podpisom »Ego Franciscus Catholicae Ecclesiae Episcopus«. Na pismu je pritrjen svinčeni žig s papeškim pečatom. Pravno-kanonični namen tega pisma je pisna potrditev kanonizacije blaženega Artemija Zattija.
Besedilo vključuje kratke življenjepisne opombe o novem svetniku in kratek povzetek kanoničnega procesa v tej zadevi. Besedilo, ki ga je pristojni urad Državnega tajništva prevedel v latinščino, je objavljeno v Acta Apostolicae Sedis, uradnem glasilu Apostolskega sedeža.
Besedilo spominja, da je »blaženi Artemij ljubil svoje bolnike z evangeljskim duhom in v njih videl samega Jezusa. V vsakem od njih je obiskal Kristusa, dojil Kristusa, hranil Kristusa, oblekel Kristusa, gostil Kristusa, častil Kristusa. Nekega dne je rekel garderoberju: ‘Preobleči se za našega Gospoda …’. Zatti je iskal najboljše za svoje stranke: ‘Našemu Gospodu moramo dati najboljše’. Revni podeželski fant je potreboval majhno obleko za prvo obhajilo in Artemij prosi: ‘Malo obleko za našega Gospoda’.«
Don Bosko je prvim salezijanskim misijonarjem, ki so odšli v Ameriko, dejal: »Posebej skrbite za bolnike, otroke, ostarele, uboge in pridobili boste Božji blagoslov in dobro voljo ljudi.« Bil je poučen pričevalec zvestobe skupnemu življenju. On je bil tisti, ki je zvonil, on je bil tisti, ki je bil pred vsemi sobrati na srečanjih skupnosti. Zvest salezijanskemu duhu in geslu delo in zmernost, ki ga je don Bosko zapustil svojim sinovom, je opravljal izjemno dejavnost z običajno hitrostjo uma, z duhom požrtvovalnosti, zlasti med nočno službo, s popolno odmaknjenostjo iz kakršnega koli osebnega zadovoljstva, brez dopusta in počitka. Kot dober salezijanec je znal vedrino vplesti v sestavni del svoje svetosti. Vedno je deloval prijetno nasmejan. Bil je predvsem Božji človek. Eden od zdravnikov v bolnišnici je dejal: »Ko sem videl gospoda Zattija, se je moja nevernost zamajala.« In še: »Verjamem v Boga, odkar sem spoznal gospoda Zattija«.
ANS
