Udeležba izpred časa pred covidom, je bilo odlično izhodišče za 42. izvedbo Dnevov duhovnosti salezijanske družine 2024, ki so potekali v Valdoccu od 18. do 21. januarja. Zbralo se je 345 članov iz 22 skupin salezijanske družine ter 45 držav. »Smo v domu vseh nas,« je v pozdravu dejal kardinal Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev in središče edinosti salezijanske družine.
V petek, 19. januarja, so se udeleženci posvetili pomenu don Boskovih sanj pri devetih letih. Po splošnem pregledu, ki ga je ponudil vrhovni predstojnik, so udeleženci v Valdoccu (skupaj s 4.000 povezanimi na spletu), prisluhnili izbranim pričevanjem, kako vsebino Vezila prevesti v dejstva. Poleg pričevanj je bil sestavni del programa tudi oprijemljivo doživetje izvora skozi obiske krajev, kjer se je začelo don Boskovo poslanstvo.
Na okrogli mizi so sodelovali italijanski salezijanec Bruno Ferrero, Emilde Cuda iz Argentine, salezijanec Rafaele Bejarano iz Kolumbije in Blažka Merkac iz Slovenije.
Razmišljanje urednika italijanskega Salezijanskega vestnika Ferrera je bilo zelo ganljivo in privlačno. »Poklicanost je najpomembnejša stvar,« je dejal, don Boskov poklic pa je treba obravnavati v kontekstu, v katerem je vzklil. »Njegova družina je bila revna, hiša, v kateri so živeli, je bila komaj kaj več kot lopa, kamor so se ponoči zatekli.« Mati Marjeta je bila pod pritiskom gospodarskih težav in je bila tudi poklicana pred sodnika zaradi nekega dolga. Janezek je začutil klic, za katerega se zdi, da ga je potegnil tega konteksta in mu odprl popolnoma drugačno perspektivo. Ne gre za klic z možnostjo izmika. Kot pripoveduje don Boskov prvi življenjepisec Janez Krstnik Lemoyne, je prislov, ki opisuje ton, s katerim se Jezus izraža v sanjah, »močan«: deček uboga ukaz »pojdi za menoj« brez gotovosti kam. Z Marijino metodo, nežnostjo in krotkostjo se odpravi v puščavo mladih svojega časa. Puščava, ki jo danes sestavlja suša občutkov.
Pot je utrujajoča, včasih razočara, a mladega duhovnika ne razoroži: tako kot je za plačilo študijskih stroškov prosjačil po okolici, tako je prosil za sredstva za vzdrževanje svojih fantov. Z enako metodo iztegnjene roke jim je zgradil oratorij v Valdoccu in cerkev Marije Pomočnice. Bruno Ferrero je navzočim priporočil: »Ne pozabimo, da vsakič, ko vstopimo v baziliko Marije Pomočnice, vstopimo v don Boskove sanje. Vedite, da ste bili tudi vi v teh sanjah.«
Od preteklosti do sedanjosti, od vzgojne do socialne razsežnosti. Emilde Cuda, profesorica politologije in teologije, vodja urada Papeške komisije za Latinsko Ameriko, je opisala tesen odnos med »sanjami« vsakega posameznika, ki postanejo »Božja podoba«, in skupno zavezanostjo grajenju upanja. Poteka obsežen proces dialoga med mladimi z vseh celin, ki si ga želi papež, da bi se uresničile njihove sanje. Toda obstajajo položaji – kot ga je izrazil študent s Haitija, ki je ponavljal: »Ne morem sanjati« – v katerih manjka temelj človeškega dostojanstva. »Ne moremo živeti brez sanj,« je ponovila profesorica Cuda, »medtem ko opažamo, da tehnologije, virtualni svetovi in potrošništvo predlagajo, da se premaknemo v smer – kot jo Frančišek dobro opiše z oksimoronom – individualistična skupnost.«
Rafaele Bejarano iz sektorja mladinske pastorale je razvil razmišljanje o vidikih, kako postati »ponižen, močan in krepak«: to je pravi »programski načrt« za celotno salezijansko družino. V luči nauka papeža Frančiška je sposoben preseči okvir don Boskove karizme in postati slog in strategija za vso sodobno Cerkev. Kjer se pojavijo »razpoke«, nam sklicevanje na »Janeza iz sanj« omogoča, da poskrbimo za varjenje: personalizem, generizem, aktivizem, dezintegracija, improvizacija so razpoke v službi mladih, ki se zdravijo s skupnostjo, primerjavo, študijem, deljenjem.
Blažka Merkac, sodelavka sester salezijank, je svojo izkušnjo pri vzgojnih nalogah z mladimi v največjih težavah predstavila kot primer poti, po kateri lahko hodijo laiki, obogateni s salezijansko karizmo. Zgodilo se ji je, da se je vse rodilo iz poletnega tabora, ki ga je navdihnilo življenje Laure Vicuñe: preprosto povabilo je postalo poklicanost, ki je šlo skozi posredovanje več kot enega »pastirja«, »ki me je vodil in mi na koncu vedno pustil svobodo izbire, kateri poti slediti.« Neka redovnica je v njej prepoznala salezijansko srce. Težko ravnovesje med spoštovanjem človeka in potrebi po pomoči pri orientaciji v življenju je lastnost vzgojitelja, ki jo mladi znajo dojeti: »Cenijo poštenost, pristnost, nenarejenost. Takoj prepoznajo, kdo je z njimi in zanje,« je poudarila.
Po dnevih predstavitev, okroglih miz, dobrih praks in ogledov don Boskovih krajev so udeleženci srečanje zaključili s sveto mašo, ki jo je prav tako vodil vrhovni predstojnik. »Prisotnost toliko don Boskovih salezijancev z različnih celin, članov salezijanske družine s predstojniki, koordinatorji in predsedniki skupin,« je poudaril, »je zelo močan simbol don Boskove družine, prisotne, da bi pričevali o ‘obljubi zvestobe za Kraljestvo v Cerkvi’.«
Ob koncu Dnevov duhovnosti salezijanske družine je vrhovni predstojnik izpostavil pozitivno bilanco: »Pokazali smo zrelost salezijanske družine. Če ste danes tukaj, je to zato, ker ste bili izbrani za poslanstvo. Poklicani ste, da nadaljujete, kar je začel don Bosko: uresničiti Božje sanje, ki so tudi naše sanje in jih skušamo uresničevati skupaj, kot družina«.
To je bilo tudi zadnje slovo vrhovnega predstojnika na Dnevih duhovnosti salezijanske družine. Zdaj se ta don Boskov sin pripravlja na službo bližje papežu: tudi to so »sanje«.
Povzeto po ANS
