Monte Sole je hribovje v bolonjskih Apeninih, ki je bilo do druge svetovne vojne vzdolž svojih grebenov poseljeno z manjšimi zaselki. Med 29. septembrom in 5. oktobrom 1944 so bili njegovi prebivalci, večinoma otroci, ženske in starejši, žrtve strašnega pokola nacističnih čet SS. Umrlo je 780 ljudi. Mnogi so se zatekli v cerkve. Življenje je izgubilo pet duhovnikov, med njimi Janez Fornasini, ki ga je papež Frančišek leta 2021 razglasil za blaženega in mučenca.
Na področjih Marzabotto, Grizzana Morandi in Monzuno (Bologna) je nacistična SS izvedla enega najbrutalnejših pobojev v Evropi med drugo svetovno vojno. Poznan je pod imenom »pokol v Marzabottu«. Med žrtvami je bilo tudi nekaj duhovnikov in redovnikov, med njimi salezijanec Elija Comini, ki se je vse življenje trudil biti dober pastir in se je brez zadržkov velikodušno použil v eksodusu brez vrnitve. To je pravo bistvo njegove pastoralne ljubezni, ki ga predstavlja kot vzor pastirja, ki bdi nad čredo, pripravljen zanjo dati svoje življenje in se postaviti v bran šibkih in nedolžnih.
»Sprejmi me kot grešnega kozla«
Elija Comini se je rodil v kraju Calvenzano di Vergato (Bologna) 7. maja 1910. Njegova starša, mizar Claudio in šivilja Emma Limoni, sta ga pripravljala na življenje in ga vzgajala v veri. Krščen je bil v Calvenzanu. V kraju Salvaro di Grizzana je prejel prvo sveto obhajilo in sveto birmo. Že zgodaj je kazal veliko zanimanje za katekizem, cerkvena opravila in prepevanje v mirnem in vedrem prijateljstvu s svojimi tovariši.
Nadduhovnik iz Salvara, msgr. Fidenzio Mellini, je kot mlad vojak v Turinu obiskoval oratorij v Valdoccu in srečal don Boska, ki mu je prerokoval duhovništvo. Msgr. Mellini je zelo cenil Elija zaradi njegove vere, dobrote in izjemnih intelektualnih sposobnosti ter ga spodbujal, da postane eden od don Boskovih sinov. Zato ga je usmeril v malo salezijansko semenišče v kraj Finale Emilia (Modena), kjer je Elija obiskoval osnovno in srednjo šolo. Leta 1925 je vstopil v salezijanski noviciat v kraju Castel De’ Britti (Bologna) in 3. oktobra 1926 izpovedal prve redovne zaobljube.
V letih 1926-1928 se je poglabljal v filozofijo v salezijanski srednji šoli v Valsalicah, kjer je bil pokopan don Bosko. Na tem mestu je Elija začel zahtevno duhovno pot, o čemer priča dnevnik, ki ga je začel pisati le dobra dva meseca pred tragično smrtjo. Njegove strani razkrivajo globoko notranje življenje, ki ga navzven ni bilo opaziti. Na predvečer obnovitve redovnih zaobljub je zapisal: »Bolj kot kadarkoli sem vesel tega dne, na predvečer holokavsta, za katerega upam, da Ti bo ugajal. Sprejmi me kot grešnega kozla, čeprav si tega ne zaslužim. Če želiš, me potolaži: odpusti mi grehe preteklega življenja. Pomagaj mi postati svetnik.«
Vzgojno prakso je opravil kot pomočnik vzgojitelja v krajih Finale Emilia, Sondrio in Chiari. Diplomiral je iz književnosti na Državni univerzi v Milanu. 16. marca 1935 je bil v mestu Brescia posvečen v duhovnika. Takole je zapisal: »Jezusa sem prosil: raje smrt kot omadeževanje duhovniškega poklica; in junaška ljubezen do duš.« Od leta 1936 do 1941 je poučeval književnost v aspirantatu »San Bernardino« v Chiariju (Brescia), kar je odličen dokaz njegovega učiteljskega talenta in njegove pozornosti do mladih. V letih 1941-1944 ga je redovna pokorščina premestila v salezijanski zavod v Treviglio (Bergamo). Posebej je poosebljal don Boskovo pastoralno dobrodelnost in poteze salezijanske dobrote, ki jih je s svojo prijaznostjo, dobroto in nasmehom prenašal na mlade.
Tridnevje trpljenja
Običajna milina njegovega vedenja in junaška predanost duhovniški službi sta jasno zasijali med kratkimi letnimi poletnimi bivanji pri njegovi materi, ki je ostala sama v Salvaru, in v njegovi posvojeni župniji, kjer je Gospod Eliji pripravil prostor za njegovo darovanje. Pred tem je v svoj dnevnik zapisal: »Vedno vztraja v meni misel, da moram umreti. Kdo ve! Delam kot zvesti služabnik, ki je vedno pripravljen na klic, da dam obračun Gospodu.«
Smo v obdobju junij–september 1944, ko so razmere na območju med Monte Salvaro in Monte Sole z napredovanjem zavezniške fronte, z naselitvijo partizanske brigade Rdeča zvezda v hribih in z nacisti, ki so se čutili v nevarnosti ujetja, prebivalstvo pripeljali na rob popolnega uničenja.
23. julija so nacisti po umoru enega svojih vojakov začeli s serijo povračilnih ukrepov: ubili so deset moških, zažgali hiše. Elija Comini se je po svojih najboljših močeh trudil sprejeti sorodnike pobitih in skriti iskane osebe. Pomagal je tudi ostarelemu župniku pri sv. Mihaelu v Salvaru msgr. Fidenziu Melliniju: poučeval je katekizem, vodil duhovne vaje in slovesnosti, pridigal, opominjal, igral, pel in spodbujal ljudi k petju, da bi umiril položaj, ki je lezel proti najhujšemu. Skupaj z novo prispelim patrom Martinom Capellijem, dehonijancem, je nenehno hitel na pomoč, tolažil, podeljeval zakramente in pokopaval mrtve. V nekaterih primerih mu je uspelo rešiti skupine ljudi tako, da jih je skrival v župnišču. Njegovo junaštvo se z vse večjo jasnostjo kaže konec septembra 1944, ko so se nemške oborožene sile (Wehrmacht) v veliki meri umaknile esesovskim četam.
Tridnevno trpljenje za Elija Cominija in patra Martina Capellija se je začelo v petek, 29. septembra. Nacisti so povzročili paniko na območju Monte Salvara in prebivalstvo se je zgrnilo v župnijo po zaščito. Comini je tvegal življenje in približno sedemdeset moških skril v sobo ob zakristiji, vrata pa zakril s staro omaro. Uspel je. Nacisti, ki so trikrat preiskali različne prostore, tega niso opazili. Medtem je prispela novica, da so esesovci na območju Creda pobili več deset ljudi, med katerimi so bili ranjenci in umirajoči, ki so potrebovali tolažbo. Elija Comini je zgodaj zjutraj obhajal svojo zadnjo sveto mašo, nato pa sta s patrom Martinom, opremljena s svetim oljem in sveto evharistijo, odhitela tolažit poškodovance. To sta storila svobodno. Vsi so ju odvračali, od župnika do tam navzočih žena: »Ne hodita! Nevarno je!« Elija in patra Martina so skušali zadržati na silo, vendar sta se odločila s polno zavestjo smrtne nevarnosti. Elija je dejal: »Molite, molite zame, saj imam poslanstvo, ki ga moram opraviti«; »Molite zame, ne pustite me samega!«
V bližini Creda di Salvaro so duhovnika ujeli, ju uporabili »kot osla«, prisiljena nositi strelivo, zvečer pa so ju zaprli v hlev Pioppe di Salvaro. V soboto, 30. septembra, sta Elija in oče Martino porabila vso svojo energijo za tolažbo številnih moških, ki so bili zaprti z njima. Komisar prefekture Vergato Emilio Veggetti, ki Martina ni poznal, dobro pa je poznal Elija, se je zaman trudil doseči izpustitev zapornikov. Duhovnika sta še naprej molila in tolažila. Zvečer se sta se spovedala drug drugemu.
Naslednji dan, v nedeljo, 1. oktobra 1944, ob mraku, je mitralješki ogenj neizprosno pokosil 46 žrtev, ki je v zgodovino zapisano kot »pokol v Pioppu pri Salvaru«: to so bili moški, nesposobni za delo, med njimi dva duhovnika. Priče, ki so bile blizu mesta pokola, so lahko slišale Cominijev glas, ki je molil litanije, in nato slišale zvok strelov. Preden se je Comini zgrudil, je vsem dal odvezo in zaklical: »Usmiljenje, usmiljenje!«, pater Capelli pa je z roko zarisal veliko znamenja križa, preden je zadet padel na hrbet z razprostrtimi rokami, kot na križu. Po dvajsetih dneh so odprli zapornice reke Reno in voda je naplavila posmrtne ostanke, ki so bili popolnoma izmaličeni. Žrtve so umrle med blagoslovi in klici, molitvami, dejanji kesanja in odpuščanja. Tako kot drugod so tudi tu umirali kristjani z vero in srcem obrnjenim k Bogu, v upanju na večno življenje.
Zgodovina pokola v Montesoleju
Med 29. septembrom in 5. oktobrom 1944 je padlo 780 žrtev, skupno pa je število žrtev nacistov in fašistov od pomladi 1944 do osvoboditve 955, na 115 različnih lokacijah znotraj ozemlja, ki vključuje občine Marzabotto, Grizzana in Monzuno (ter nekateri deli sosednjih ozemelj). Od tega je bilo 216 otrok, 316 žensk, 142 starejših, 138 žrtev partizanov, pet duhovnikov, katerih krivda v očeh nacistov je bila v tem, da so bili z molitvijo in materialno pomočjo blizu prebivalstvu kraja Monte Sole v tragičnih mesecih vojne in vojaške okupacije. Skupaj s salezijancem Elijem Cominijem in dehonijancem patrom Martinom Capellijem so bili v tistih tragičnih dneh ubiti še trije duhovniki bolonjske nadškofije: Ubald Marchioni, Ferdinand Casagrande in Janez Fornasini. V teku je postopek za beatifikacijo in kanonizacijo vseh petih. Janez, »angel iz Marzabotta«, je padel 13. oktobra 1944. Bil je star 29 let in njegovo močno pretepeno truplo je ostalo nepokopano do leta 1945. Za blaženega je bil razglašen 26. septembra 2021. Ubald je umrl 29. septembra, ubit s strojnico ob oltarju cerkve v Casagliji; star je bil 26 let, dve leti prej posvečen v duhovnika. Nacistični vojaki so njega in skupnost našli pri molitvi rožnega venca. Ubili so ga ob vznožju oltarja, ostale – več kot 70 – pa na bližnjem pokopališču. Ferdinand je bil ubit 9. oktobra s strelom v tilnik, skupaj s svojo sestro Giulio; star je bil 26 let.
donbosco.press