V korak z mladimi.

Dobri, zvesti in pogumni služabniki

Pismo vikarja vrhovnega predstojnika, februar 2025

Prerok Izaija nagovarja Jeruzalem z besedami: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj« (Iz 60,1). Prerokovo povabilo – vstani, kajti prišla je luč – se zdi presenetljivo, saj ga je izrekel po hudem izgnanstvu Izraela in številnih preganjanjih, ki so jih ljudje doživeli.

Povabilo odmeva tudi danes za nas, ko praznujemo jubilejno leto. V tem težkem svetu smo tudi mi povabljeni, da vstanemo, začnemo znova ter kot ljudje in verniki novega življenja stopimo na svojo pot.

Še toliko bolj zdaj, ko smo imeli milost – da, za milost gre – obhajati praznik svetega Janeza Boska v liturgičnem spominu. Ne navadimo se: don Bosko je velik Božji mož, sijajen in pogumen, neumoren apostol, ker je bil učenec, globoko zaljubljen v Kristusa.

Za nas je oče!

V življenju je zelo pomembna navzočnost očeta. V veri, pri hoji za Kristusom je enako: imeti velikega očeta je neprecenljiv dar. To čutiš v sebi in njegova izkušnja vere premika tvoje življenje. Če je tako pri don Bosku, zakaj ne bi moglo biti tako tudi pri meni?

V tem jubilejnem letu, v tem težkem svetu, smo povabljeni, da vstanemo, začnemo znova ter kot ljudje in verniki novega življenja stopimo na svojo pot.

Bivanjsko vprašanje, ki nas v duhu jubileja sili v gibanje in nas spreminja, da postajamo »prenovljeni«, »spremenjeni« ljudje. To je globok pomen don Boskovega praznika, ki smo ga obhajali, za vse nas: posnemati, ne le občudovati!

V tem jubilejnem letu, ki ga živimo, s temo upanja, navzočnosti Boga, ki nas spremlja, je don Bosko jasna in močna oporna točka!

Ko govorim o upanju, naj ponovim don Boskove besede, ki sem jih zapisal v Vezilu za letošnje leto: »Salezijanec je pripravljen prenašati vročino in mraz, žejo in lakoto ter napore in zaničevanje, kadarkoli gre za Božjo slavo in za zveličanje duš; notranja podpora te zahtevne asketične sposobnosti je misel na raj kot odsev dobre vesti, s katero dela in živi. V vseh naših službah, v vsem našem delu, bolečini ali žalosti nikoli ne pozabimo, da […] on hrani droben račun vsake najmanjše stvari, storjene za njegovo sveto ime, in vera nam pravi, da nam bo ob svojem času obilno povrnil. Ob koncu našega življenja, ko se bomo postavili pred njegovo božansko sodišče, ko nas bo gledal z ljubečim obrazom, nam bo rekel: ‘Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!’ (Mt 25,2l). V bridkostih in težavah ne pozabi nikdar, da te čaka veliko plačilo v nebesih. In ko naš oče pravi, da salezijanec, izčrpan zaradi preobilice dela, predstavlja zmago za vso družbo, se zdi, da celo nakazuje na razsežnost bratskega občestva v nagradi, skoraj skupnostni občutek nebes!«

Vstanite, salezijanci! To od nas zahteva don Bosko.

Salve, salvando salvati [Pozdravljen, rešuj se tako, da rešuješ druge]

Don Bosko je bil eden velikih mož upanja. Obstaja veliko elementov, ki to dokazujejo. Njegov salezijanski duh je prežet z gotovostjo in delavnostjo, značilno za to drzno dinamiko Svetega Duha.

Don Bosko je znal energijo upanja preliti v svoje življenje na dveh področjih: v zavezanosti posvečevanju samega sebe in v poslanstvu odrešenja za druge; ali bolje rečeno – in v tem je osrednja značilnost njegovega duha – osebno posvečenje z odreševanjem drugih. Spomnimo se znamenite formule treh »S«: »Salve, salvando salvati [Pozdravljen, rešuj se tako, da rešuješ druge]«. Deluje kot preprosta mnemotehnična igra, kot pedagoško geslo, vendar je globoka in kaže, kako sta obe plati, osebno posvečenje in odrešenje drugih, tesno povezani.

Škof Erik Varden pravi: »Tukaj in zdaj se upanje kaže kot žarek. To ne pomeni, da je nepomembno. Upanje ima blagoslovljeno okužbo, ki mu omogoča, da se širi od srca do srca. Totalitarne oblasti si vedno prizadevajo izbrisati upanje in povzročiti obup. Vzgajati se v upanju pomeni vaditi se v svobodi. Péguy v neki pesmi opisuje upanje kot plamen svetilke v svetišču. Ta plamen, pravi, je ‘prečkal globine noči’. Omogoča nam videti, kaj je zdaj, pa tudi predvideti, kaj bi lahko bilo. Upati pomeni staviti svoj obstoj na možnost postajanja. To je umetnost, ki jo je treba vztrajno izvajati v fatalističnem in determinističnem ozračju, v katerem živimo.«

Bog nam daj, da bi tako živeli to jubilejno leto!

Naj v tem mesecu vsi stopamo na pot s to vizijo, ki »sije v temi«, z upanjem v srcu, ki je Božja navzočnost.

Prosim vas, da v tem mesecu molite za našo salezijansko družbo, ki je zbrana na vrhovnem zboru. Spremljajte nas s svojimi molitvami in svojimi mislimi, da bomo kot salezijanci zvesti don Bosku.

Stefano Martoglio, vikar vrhovnega predstojnika salezijancev

Morda vas zanima tudi