Ekumensko gibanje je nastalo v začetku 20. stoletja med protestantskimi Cerkvami, pozneje so se mu pridružile pravoslavne in sama katoliška Cerkev, katerega cilj je edinost kristjanov. Odlok o ekumenizmu Drugega vatikanskega zbora pravi, da je eno in edino Cerkev ustanovil Kristus Gospod in da delitev Cerkva ni le odkrito v nasprotju s Kristusovo voljo, temveč tudi škandal za svet. Naši časi se torej v tem pogledu precej razlikujejo od don Boskovih.
Valdeška evangeličanska Cerkev
Ko govorimo o »protestantih« v Piemontu, najprej pomislimo na valdeško evangeličansko Cerkev, torej na »valdežane«. Včasih tragična, včasih junaška zgodovina tega majhnega cerkvenega občestva, ki je v pinerolskih dolinah našlo zatočišče, stabilen dom in svoje versko središče, je precej znana. Manj znan pa je močan duh prozelitizma valdežanov po emancipacijskem ediktu, ki ga je 17. februarja 1848 podpisal kralj Karel Albert in s katerim so jim bile priznane državljanske in politične pravice.
Med najvidnejšimi pobudami njihove naraščajoče protikatoliške propagande v Piemontu, nato pa po vsej Italiji, je bila pobuda ljudskega tiska, ki je posledično vzbudila živahen odziv med katoliškimi škofi in temu primerne apologetske pobude v obrambo katoliškega nauka. Na tem področju se je po navodilih Svetega sedeža in piemontskih škofov gibal tudi don Bosko, ki je bil močno zaskrbljen, kako mlade in ljudi obvarovati krivoverstva.
Don Boskovo »Katoliško branje«
Razumemo lahko, kako je don Bosko čutil dolžnost stopiti v boj za obrambo vere med ljudmi in mladimi. Zavezal se je za pogumno vzpostavitev ljudskega katoliškega tiska, saj je razumel, da so valdežani iz Piemonta le mostišče za vnaprej pripravljeno protestantsko obleganje Italije.[1]
V zvezi s tem je 30. januarja 1988 v časopisu Il Secolo XIX [19. stoletje] izšel članek N. Fabrettija z naslovom: »Don Bosko, mladi svetnik«, v katerem je med drugim razglašen za »pravovernega do nestrpnosti, nasilnega proti protestantom, ki jih ima, če se ne spreobrnejo, za otroke hudiča in preklete«, in »besni polemik … ki s Katoliškim branjem obsedeno omalovažuje Lutra in protestante ter javno žali valdežane.« Toda te vulgarne obtožbe se ne dotikajo pravega don Boska.
»Katoliško branje«, ki je začelo izhajati marca 1853, so bile priljubljene knjižice, ki jih je don Bosko tiskal vsak mesec za versko vzgojo mladine in ljudstva. S preprostimi katehezami, pogosto v pripovedni obliki, je s periodičnimi deli bralce spomnil na katoliški nauk o skrivnostih vere, o Cerkvi, zakramentih in krščanski morali.
Namesto da bi neposredno polemiziral s protestanti, je izpostavil razlike, ki nas ločujejo od njih, pri čemer se je skliceval na zgodovino in teologijo, kot so ju poznali v tistem času. Zaman pa bi v knjižicah, ki jih je natisnil, npr. Obvestila katoličanom in Katoličan, izobražen v svoji veri (Katoliško branje 1853, št. 1, 2, 5, 8, 9, 12), iskali elemente, ki jih danes poudarja nauk o Cerkvi. Namesto tega odražajo katehezo, ki bi danes zahtevala pojasnitev in integracijo. Don Boskov apologetski slog je torej odseval slog znanih katoliških avtorjev, iz katerih je črpal.
Danes se v ekumenskem ozračju nekatere pobude morda zdijo nesorazmerne z nevarnostjo, vendar je treba imeti v mislih okolje in čas, v katerem je polemika izvirala prav iz samih protestantov in so »evangelizirati ljudi z versko polemiko čutili kot vsakodnevno nujnost.«[2]
Protikatoliška protestantska literatura tistega časa je namreč katolištvo predstavljala kot skladišče greha, verske hinavščine, vraževerja in okrutnosti do Judov in valdežanov. V zvezi s tem pravi znani protestantski zgodovinar: »Lahko rečemo, da je bila Italija leta 1847 obkrožena z nekakšnim protestantskim obleganjem: z anglikanskim episkopalizmom, škotskim prezbiterijanstvom in ‘svobodnim’ evangeličanstvom Ženeve in Lozane, tudi s podporo ameriškega protestantizma. Na polotoku sta bila poleg tradicionalnih tujih skupnosti že dva mostova, ki so ju sestavljali valdežani in toskanski ‘evangeličani’. Navzven sta se skupnosti organizirali s svojimi tiskovnimi središči v Londonu in na Malti.«[3]
A to še ni bilo vse. Don Boska so poleg fizičnih napadov sumljivega izvora obrekovali v različnih številkah protestantskega tednika La Buona Novella [Dobra novica] iz let 1853-54 z zelo hudimi spletkami o njem (La Buona Novella, leto 1853-54, leto III, št. 1, str. 8-11; št. 5, str. 69-72; št. 11, str. 166-168, št. 13, str. 193-198; št. 27, str. 423-424).
To so bili časi »zob za zob«!
Don Bosko nestrpnež?
Don Bosko si zagotovo ni zaslužil takšnih žalitev. Katoliški duhovnik Luigi Desanctis, ki se je pridružil valdeški Cerkvi, je dal v Turinu velik zagon protestantski evangelizaciji in je nasprotoval don Boskovim publikacijam. Ko pa je zaradi notranjih nesoglasij zapustil valdežane in se preusmeril v italijansko evangeličansko družbo, je veliko trpel. Tedaj mu je don Bosko pisal in ga povabil k sebi, da bi z njim delil »kruh in študij«. Desanctis je odgovoril, da nikoli ni verjel, da bo našel tako velikodušnost in dobroto v človeku, ki je bil njegov odkriti sovražnik. »Ne prikrivam,« je dodal, »vaša ekscelenca se bori proti mojim načelom, kakor se jaz borim proti vašim; toda ko se borite z mano, pokažete, da me iskreno ljubite in mi nudite blagodejno roko v času stiske. S tem dokazujete, da poznate prakso tiste krščanske ljubezni, ki jo v teoriji tako dobro mnogi izvajajo …«[4]
Čeprav Desanctis ni želel priznati logičnih posledic svojega položaja, ostaja to pismo pomembno, saj odkriva pravega don Boska, vsekakor ne »pravovernega do nestrpnosti« ali »besnega polemika«, ki ga je opredelil kolumnist časopisa Secolo XIX, temveč Božji mož, ki ga zanima le zveličanje duš.
† Natale Cerrato SDB, donbosco.press
——
[1] Prim. G. Spini, Risorgimento e Protestanti, Milano, Mondadori, 1989, str. 236-253.
[2] V. Vinai, Zgodovina valdenžanov, zv. III, Turin, Claudiana, 1980, str. 46.
[3] G. Spini, n. d., str. 226.
[4] ASC, izvirna zbirka, št. 1403-04.