Don Boskovo življenje je bilo polno trpljenja, vendar je vse prenašal z junaško ponižnostjo in potrpežljivostjo. Spregovorimo o vsakodnevnih križih, bolj kratkotrajnih, a nič manj težkih. To so trni, ki jih je srečeval na poti na vsakem koraku, pravzaprav trni, ki so zbadali njegovo pokončno vest in občutljivo srce, kar bi lahko odvrnilo vsakogar, ki bi bil manj potrpežljiv od njega. Navedli bomo le nekaj primerov nadlog predvsem finančne narave, ki jih je moral prenašati po krivdi drugih.
V pismu, ki ga je 25. aprila 1876 iz Rima poslal don Mihaelu Rui, je med drugim zapisal: »Koliko stvari, koliko carrozzini, ki so dokončani in še vedno v teku. Zdi se, da so kot iz pravljice!« Izraz carrozzini je piemontski izraz, ki ga je don Bosko uporabljal za označevanje težav, ki so jih povzročili drugi in so mu prinesle resna in nepričakovana bremena, katerih vzrok ni bil on, temveč žrtev.
Trije pomembni primeri
Lastnik tovarne testenin, izdelanih s paro, neki Luigi Succi iz Torina, znan po svojih dobrodelnih delih, je nekega dne prosil don Boska, naj mu s svojim podpisom zavaruje bančno transakcijo za dvig 40.000 lir. Ker je šlo za bogatega človeka, od katerega je prejemal številne ugodnosti, je don Bosko privolil. Toda čez tri dni je Succi umrl, zadolžnica je prenehala veljati in don Bosko je njegovim dedičem poslal sporočilo o pokojnikovi zavezi.
Kard. Janez Cagliero pripoveduje: »Bili smo pri večerji, ko je vstopil don Rua in don Bosku dejal, da dediči ne vedo nič niti nočejo vedeti o zadolžnicah. Sedel sem ob don Boskovi strani. Jedel je juho in videl sem, da so mu med enim in drugim zajemom z žico (upoštevajte, da je bil mesec januar in da jedilnica ni bila ogrevana) s čela na krožnik padale kapljice znoja, vendar ni pokazal nobene skrbi in ni prekinil svojega skromnega obroka.«
Dediče ni bilo mogoče spraviti k razumu in don Bosko je moral za to plačati. Šele po približno desetih letih je dobil povrnjeno skoraj celotno vsoto, ki jo je zavaroval s svojim podpisom.
Tudi drugo dobrodelno delo ga je drago stalo zaradi nadlegovanja, ki mu ga je povzročilo. Neki Giuseppe Rua iz Turina je izumil napravo, s katero bi v cerkvi dvignil monštranco nad tabernakelj in jo nato spustil nazaj na oltarno mizo, obenem pa spustil in nato dvignil križ. S tem bi se izognili tveganju, ki ga je imel duhovnik pri plezanju po lestvi, ko je opravljal to nalogo. To se je zdel preprostejši in varnejši način izpostavljanja Najsvetejšega zakramenta. Da bi ga spodbudil, je don Bosko poslal njegove načrte Sveti kongregaciji za obrede in priporočil pobudo. Toda kongregacija izuma ni odobrila in ni želela niti vrniti skic z utemeljitvijo, da je to redna praksa v takih primerih. Nazadnje so zanj naredili izjemo, da bi ga rešili resnejšega nadlegovanja. Toda gospod Rua je, ko je videl, da bi njegov izum utrpel nezanemarljivo izgubo, za to obtožil don Boska, ga dal na sodišče in zahteval, da mu sodišče naloži plačilo visoke odškodnine. Na srečo se je pozneje izkazalo, da je bil sodnik povsem drugačnega mnenja. Toda med dolgim trajanjem sodnega postopka don Boskovo trpljenje ni bilo majhno.
Tudi tretje nadlegovanje je izviralo iz don Boskove dobrodelnosti. Pozimi 1872-1873 je pripravil posebno zbiranje sredstev. Tista zima je bila zaradi že tako hudih javnih finančnih težav še posebej težka. Da bi si zagotovil sredstva za preživljanje svojega poslanstva v Valdoccu, kjer je bilo takrat približno 800 mladih gojencev, je don Bosko napisal pismo, ki ga je v zapečateni ovojnici poslal morebitnim donatorjem in jih povabil, naj kupijo srečke po deset lir za miloščino v pomoč Oratoriju. V zameno bi žreb enemu dobitniku prinesel dragoceno reprodukcijo Rafaelove Madone iz Foligna.
Javni organi so v tej pobudi videli kršitev zakona. Zakon je prepovedoval javne loterije, zato so proti don Bosku vložili tožbo. Ko so ga zaslišali, je ugovarjal, da loterija ni bila igra na srečo, ampak je šlo za preprost poziv k civilni dobrodelnosti, ki ga je spremljal majhen znak hvaležnosti. Zadeva se je dolgo vlekla in se končala šele leta 1875 s sodbo prizivnega sodišča, ki je »duhovnika gospoda don Janeza Boska« obsodilo na visoko denarno kazen zaradi kršenja zakona o loteriji. Čeprav ni dvoma, da je bil cilj, ki si ga je zastavil, hvalevreden, ga njegova dobra vera ni mogla odrešiti kazni, saj je materialno dejstvo zadostovalo za ugotovitev kršitve tudi zato, ker je »lahko močno presegla cilj, ki si ga je zastavil«!
To opozorilo je don Boska spodbudilo k zadnjemu poskusu. Pritožil se je kralju Viktorju Emanuelu II. in prosil za suvereno pomilostitev v korist svojih fantov, na katere bi padle posledice kazni. In vladar je milostno sprejel ter odobril pomilostitev. Podelitev pomilostitve se je zgodila v času, ko je bil don Bosko med drugim popolnoma obremenjen s stroški za svojo prvo odpravo salezijanskih misijonarjev v Ameriko. Toda v tem času je bilo toliko strahu!
Čeprav se je don Bosko zaradi miru vedno skušal izogniti sodnim sporom, jih je moral vseeno prenašati in le včasih doseči popolno odpuščanje. »Summum jus summa iniuria«, je dejal Ciceron, kar pomeni, da je prevelika strogost pri sojenju pogosto velika krivica.
Svetnikov nasvet
Don Bosko je bil tako nenaklonjen sodnim sporom in prepirom, da je v svoji Duhovni oporoki zapisal:
»Z zunanjimi ljudmi je treba veliko potrpeti in raje prenašati škodo, namesto da bi prišli do prepirov. S civilnimi in cerkvenimi oblastmi potrpite toliko, kolikor lahko pošteno prenašate, vendar nikar naj ne pride do obravnav pred civilnimi sodišči. Ker je včasih kljub žrtvam in vsej dobri volji nemogoče preprečiti sodne tožbe in spore, svetujem in priporočam, da se spor preda enemu ali dvema sodnikoma s polnimi pooblastili in da se spor prepusti kateremu koli njunemu mnenju.
Na ta način ohranimo čisto vest in končamo pravde, ki so navadno zelo dolge ter drage in v katerih je težko ohraniti mir srca ter krščansko ljubezen.«
Francesco Motto, SDB, DonBosco.press; prevod: bans