Don Bosko je še vedno živ!

Cyprian, nam na kratko opišeš svoje otroštvo in življenje v rojstni Ugandi?

Prihajam iz Ugande, iz muslimanske družine. Imam še štiri sestre, po očetovi smrti pa smo ugotovili, da imam še enega brata, skupaj nas je torej šest. Vzgojen sem bil v mirnem, domačem družinskem okolju, obkrožen z očetovo ter mamino ljubeznijo. Vzgojen sem bil v mladeniča, ki je skupaj s starši ob koncu tedna, najpogosteje ob petkih, zahajal k molitvam v mošejo blizu našega doma.

Kje in kako si odkril Jezusa in krščansko vero? Kako je tvoje spreobrnjenje sprejela družina?

V Ugandi katoliške šole slovijo po svoji odličnosti. Mama in oče sta za moje šolanje želela, da bi bilo kar se da dobro, zato sta me poslala v katoliško šolo. Pri nas srednja šola traja šest let, zato ni čisto primerljiva s slovenskim srednješolskim sistemom. Prvi dve leti sem bi še vozač, torej sem v šolo hodil od doma, zadnje štiri letnike pa sem bival v domu in veliko časa preživel z vzgojitelji, duhovniki, sestrami in učitelji, ki so bili del domovskega življenja.

Veliko sem molil, da bi smel postati kristjan.

Z enim od mojih šolskih prijateljev sem v tretjem letniku ob nedeljah pričel hoditi v cerkev. Povabil me je na srečanja Marijine legije. Rad bi vam povedal, kako vesel sem bil, kadar sem šel z njim v cerkev. Ko sem bil med kristjani, je bilo v meni nekaj drugačno. Bil sem bolj vesel, bil sem blizu Marije. Istega leta (v 3. letniku) sem obiskal domače in očeta povprašal, ali bi mi dovolili, da postanem kristjan. Njegov odgovor je bil jasen in odločen ne. Nekaj časa tega vprašanja nisem ponavljal, ampak sem veliko molil, da bi smel postati kristjan.

Naslednje leto, ko sem ponovno obiskal domače, je bil moj oče že bolan. Še enkrat sem ga povprašal, ali bi mi dovolil, da bi bil krščen in sprejel krščansko vero. Tokrat je privolil. Pri nas je tako, da če še nisi polnoleten in želiš spremeniti vero, moraš za to dobiti potrdilo staršev (njihov podpis). Oče se je hitro odpravil do naše šole, podpisal dokumentacijo in jaz sem kmalu prejel zakrament svetega krsta. Prišlo je do nekega naključja, da sem v tistem času prevzel vodenje Marijine legije. Sam tega niti nisem pričakoval, vendar so me drugi predlagali in soglasno potrdili. Oče je sprejel mojo krščansko vero, medtem ko so sestre in mama potrebovale dlje časa, da so to sprejele.

Postal si salezijanec, salezijanec brat. Kako je potekala tvoja poklicna pot? Kako živiš posvečeno življenje kot brat?

V 6. letniku mi je eden od prijateljev povedal za salezijance. Takrat sem prvič slišal za ta katoliški red. V meni je že žarela iskra, da svoje življenje posvetim Bogu. Med počitnicami sem obiskal salezijansko skupnost. Zelo živo še v meni gori spomin, ko sem bil pri njih. Ko sem prišel, so me sprejeli z odprtimi rokami, pokazali so mi prostore, v katerih delujejo. Na stenah sem videl polno don Boskovih podob, povsod so bili njegovi citati, na igrišču so bili mladi in med njimi duhovniki. Bilo je zelo lepo.

Eden od salezijancev mi je ob koncu obiska v roko potisnil knjigo Teresia Bosca, v kateri je predstavljeno življenje našega svetnika. Na zadnji platnici sem prebral vprašanje in odgovor, ki so ga zastavili enemu izmed otrok in je del don Boskovega preventivnega sistema: »Kaj je najlepša stvar, ki se ti je zgodila v življenju?« Ta je odgovoril: »Don Bosko.«

Želim govoriti o ljubezni do Kristusa in njegove volje, da ga spoznajo tudi tam, kjer ga ni.

Takrat mi je ponovno zagorelo srce in lahko si predstavljate, kako je potekala moja pot nazaj domov in kako so izgledali naslednji tedni. Istega leta je umrl moj oče, vmes sem čakal na rezultate mature in hkrati sem moral materi in sestram povedati, da grem k salezijancem. Vsega je bilo zelo veliko.

Nekaj časa sem preživel pri salezijancih v Burundiju, ki je del iste salezijanske inšpektorije. Tam sem se učil francoščine, nato pa sem se vrnil v Ruando v noviciat. To je bil čas za razmišljanje, meditacijo, molitve, veliko sem bral, tudi o misijonarjih, in prav v noviciatu sem se odločil, da želim kot salezijanec brat postati tudi misijonar.

Ko me je eden izmed sodelavcev vrhovnega predstojnika vprašal, zakaj misijonar, sem bil jasen: »Želim govoriti o ljubezni do Kristusa in njegove volje, da ga spoznajo tudi tam, kjer ga ni.« Vrhovni predstojnik salezijancem vsako leto pošlje pismo s prošnjo za misijone in moja odločitev za misijonsko pot je bila tudi odgovor na njegovo prošnjo. V postopku priprave na odhod v misijone sem bil pripravljen na vse. Dejal sem, naj bo Božja volja tista, ki bo odločila, kam bom odšel.

V Sloveniji si že več kot šest mesecev in že odlično razumeš in govoriš slovensko. Kakšno sliko si si v tem času ustvaril o Slovencih in salezijanskem delu?

O, hvala lepa. Ja, trudim se. Sedaj obiskujem tečaj druge stopnje slovenskega jezika in nedolgo nazaj sem se udeležil postnih duhovnih vaj v Želimljem. Vesel sem bil, da sem razumel že skoraj vse, kar smo se pogovarjali.

V Želimljah je zelo lepo. Tam živi don Bosko. Slovenija je lepa država. Majhna. V njej živijo zelo prijazni ljudje, ki imajo veliko srce. Tukaj se počutim kot doma. Trenutno najbolj poznam Rakovnik. Salezijanci na Rakovniku so zelo prijazni. Pomagajo mi, da spoznavam salezijansko življenje v Sloveniji. Salezijansko življenje je res le eno, a v različnih pokrajinah ga živijo na svojstvene načine. Slovenski salezijanci so zelo ustvarjalni. Imajo veliko število programov, preko katerih lahko mladi spoznavajo Boga.

Salezijansko življenje je res le eno, a v različnih pokrajinah ga živijo na svojstvene načine.

Salezijanci tukaj v Sloveniji imajo veliko srce za mlade. Preko dejavnosti po SMC-jih, župnijah, socialnem delu, želimeljske ustanove, duhovnih vaj in preko vseh programov kažejo mladim pot veselja v življenju s Kristusom.

Kaj bi še sporočil bralcem slovenskega salezijanskega vestnika Don Bosko?

Don Bosko je še vedno živ! Še vedno je z nami. Preko salezijancev živi med mladimi.

Večkrat se s sobrati na Rakovniku sprašujemo, kaj bi don Bosko storil, če bi bil danes med nami. Odgovor je preprost: »Enako. Don Bosko bi storil enako. Bil bi tukaj z nami, med mladimi, na igrišču, v šoli, maševal bi, spovedoval bi, pel, igral …«

In to, kar danes delajo salezijanci, je še vedno njegova volja. Spoštovani prijatelji, vesel bom, če boste salezijansko družbo podpirali in z njo živeli še naprej. Tako v duhovnem smislu, da boste molili za nas, kot tudi materialno, da nas boste podprli, kolikor zmorete.

Veliko molite. Za vse nas tukaj, zame. Tudi meni ni vedno lahko. Molite tudi za nove misijonarje po svetu. In tudi jaz bom molil za vse vas.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2/2022