Don Boskova navzočnost je dosegla vse celine sveta. Lahko dodamo, da manjka le Antarktika. Tudi na otokih Oceanije se širi salezijanska karizma, ki se je »ujela« z različnimi kulturami in tradicijami.
Salezijanci na Salomonovih otokih
Salezijanci že skoraj 30 let delujejo na Salomonovih otokih, državi v jugozahodnem Pacifiku, ki vključuje več kot 900 otokov. Tja so prišli trije salezijanci z Japonske 27. oktobra 1995 na željo upokojenega nadškofa Adriana Smitha in postali prvi salezijanski pionirji v državi. Sprva so se naselili v kraju Tetere, v župniji Kristusa Kralja, na obrobju glavnega mesta Honiara, na otoku Guadalcanal, nato pa so odprli še eno navzočnost v Honiari, na območju Henderson. Salezijancev, ki delujejo v državi, je manj kot deset in prihajajo iz različnih držav Azije in Oceanije: Filipinov, Indije, Koreje, Vietnama, Papue Nove Gvineje in Salomonovih otokov.
Družbene razmere
Salomonovi otoki so zelo revna država v oceanski regiji Melanezije, ki je od osamosvojitve leta 1978 doživela veliko politične nestabilnosti in socialnih težav, doživlja notranje konflikte in nasilne etnične spopade. Čeprav je država znana kot »Otoki sreče«, se postopoma odmika od te identitete, saj se sooča z vsemi vrstami izzivov in težav, ki izhajajo iz zlorabe drog in alkohola, korupcije, zgodnjih nosečnosti, razpadlih družin, pomanjkanja dela in izobrazbe, pripoveduje salezijanec Thomas Bwagaaro.
Na Salomonovih otokih živi približno 750.000 ljudi, večinoma mladih. Prebivalstvo je pretežno melanezijsko, nekaj je mikronezijskih, polinezijskih in drugih ljudstev. Večina prebivalstva je kristjanov, vendar obstajajo tudi druge vere, kot sta bahajska vera in islam, ki se postopoma prebijajo v državo. Zaradi rajskih morskih pokrajin in bogate biotske raznovrstnosti so ti otoki privlačni in hkrati občutljivi. Thomas dodaja, da so mladi na splošno ubogljivi in sanjajo o boljši prihodnosti. Vendar se zaradi večanja števila prebivalstva in pomanjkanja storitev ter možnosti za visokošolsko izobrazbo zdi, da je današnja mladina na splošno razočarana nad vlado. Veliko mladih se zateka k kriminalu, kot je preprodaja prepovedanih drog, alkohola, žeparjenje, tatvine in podobno, predvsem v mestih. »Salezijanci v teh težkih razmerah zavihamo rokave z upanjem za prihodnost.«
Salezijanska vzgoja in poslanstvo
V skupnosti Tetere je salezijansko delo osredotočeno na šolo, center za strokovno usposabljanje, ki nudi kmetijske tečaje ter na župnijo Kristusa Kralja. Poleg formalnih izobraževalnih tečajev v šoli so na voljo prostori za študente, mlade, ki obiskujejo župnijo in skupnosti, ki živijo na tem območju. Oratorij je odprt ob koncih tedna. Izziv, s katerim se sooča skupnost, je oddaljenost od Honiare in pomanjkanje sredstev, potrebnih za izobraževanje in zagotavljanje dobrega počutja učencev. Kar zadeva župnijo, je zelo zaskrbljujoče slabo stanje cest, ki vodijo v vasi, kar pogosto prispeva k težavam z vozili in posledično otežuje prevoz.
Salezijanska skupnost Honiara-Henderson vodi tehnično poklicno šolo, ki je namenjena mladim, ki so opustili šolanje in ne morejo nadaljevati študija. Tehnični tečaji obsegajo elektrotehniko, kovinarstvo in varjenje, pisarniško administracijo, gostinstvo in turizem, informacijsko tehnologijo, avtomobilsko tehnologijo, gradbeništvo in sončno energijo.
Poleg tega skupnost podpira tudi učni center, ki je namenjen predvsem otrokom in mladim z obrobja odlagališč Honiara, ki nimajo možnosti obiskovati redne šole.
Zaradi pomanjkanja prostorov v centru ni mogoče namestiti vseh, kljub prizadevanjem celotne skupnosti. Salezijanci se po don Boskovem preventivnem sistemu ne omejujejo le na ponudbo izobraževalnih možnosti, temveč z različnimi duhovnimi programi in dejavnostmi skrbijo tudi za duhovno plat učencev, da bi jih vzgajali v »dobre kristjane in poštene državljane«. Salezijanska šola mladim daje pozitivna sporočila in jih vzgaja o disciplini in ravnovesju, da ne bi zapadli v težave z odvisnostjo od drog in alkohola, ki so med mladimi zelo pogoste. Izziv, s katerim se srečuje salezijanska skupnost pri zagotavljanju kakovostnega izobraževanja, je vzgoja kadrov, ki so strokovni in hkrati delijo salezijanske karizmatične vrednote v duhu vzgoje soodgovornosti. Šola potrebuje laične misijonarje in prostovoljce, ki se zavzemajo za pomoč mladim uresničiti njihove sanje, da bi postali boljša različica samih sebe.
Čeprav bo v državi položaj v prihodnjih letih verjetno še težji, Thomas pravi: »Verjamem, da si mladi na Salomonovih otokih želijo in upajo na boljšo prihodnost. Želijo si ljudi, ki jih navdihujejo k sanjam, jih spremljajo, jim prisluhnejo in jih usmerjajo k upanju in pogledu preko izzivov in težav, ki jih nenehno doživljajo vsak dan, še posebej, ko se preselijo v mesto.«
Duhovni poklici
Thomas Bwagaaro je eden od dveh salezijancev s Salomonovih otokov. »Zame je privilegij delati za mlade v svoji državi. Kot domačinu mi ukvarjanje z mladimi in poslušanje težav, s katerimi se včasih soočajo, daje moč in pogum, da sem dober salezijanec.« Vzgojno delo in osebno življenjsko pričevanje je lahko vir navdiha za druge mlade, ki se želijo pridružiti salezijanskemu občestvu in nadaljevati don Boskove sanje o pomoči mladim v tej regiji, kot se je to zgodilo Thomasu. Njegova pot do salezijanca se je začela v salezijanski šoli Tetere leta 2011. Navdihnjen nad načinom, kako so salezijanci komunicirali z učenci, je bil očaran in se spominja dveh let, ki ju je tam preživel, kot najboljše šolske izkušnje, ki mu je vlila upanje in možnost sanjanja o svetli prihodnosti, kljub težkemu položaju in pomanjkanju priložnosti. Poklicna pot se je začela z udeležbo pri molitvenih trenutkih salezijancev, zjutraj in zvečer, s postopnim in rastočim občutkom delitve. Tako je Thomas leta 2013 vstopil v salezijanski aspirant »Savio Haus« v Port Moresbyju na Papui Novi Gvineji in skupaj z drugimi tovariši štiri leta obiskoval fakulteto. Jasno mednarodno salezijansko usposabljanje se je nadaljevalo na Filipinih, v Cebuju, s prednoviciatom in noviciatom, ob koncu katerega je izpovedal prve redovne zaobljube v svetišču Marije Pomočnice v Port Moresbyju na praznik Marije Pomočnice, 24. maja 2019. Na Filipinih je študiral filozofijo in se nazadnje vrnil v domačo salezijansko vizitatorijo ki vključuje Papuo Novo Gvinejo in Salomonove otoke. »Kot lokalni salezijanec sem zelo hvaležen svoji družini, ki me je podpirala z vsem srcem, in sobratom, ki so mi dajali dober zgled in me spremljali na moji poti mladega salezijanca.« Redovno življenje je z mnogimi zglednimi laiki še danes tako aktualno, kot je bilo v preteklosti. »Če gledam v prihodnost, lahko z gotovostjo trdim, da bodo Salomonovi otoki še naprej imeli veliko mladih in potrebo po salezijancih, salezijanskih sodelavcih in laiških misijonskih, ki bodo nadaljevali s tem čudovitim apostolatom pomoči mladim, da postanejo dobri kristjani in pošteni državljani.«
Marco Fulgaro, donbosco.press
