Eno od velikih znamenj Božjega usmiljenja do grešnikov imamo v zakramentu spovedi. Če bi Bog odločil, da grehe odpusti le s krstom, ne bi pa odpuščal tistih, ki jih človek na žalost stori po prejemu tega zakramenta, oh, koliko kristjanov bi gotovo šlo v pogubo! A ker Bog pozna naše veliko siromaštvo, je ustanovil drug zakrament, po katerem so nam odpuščeni grehi, storjeni po krstu. To je zakrament spovedi. Takole govori evangelij: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Vsakdo razume, da besede zadržati ali ne zadržati pomenijo podeliti ali ne odvezo. To je velika moč, ki jo Bog daje svojim apostolom in njihovim naslednikom pri podeljevanju svetih zakramentov. Iz teh odrešenikovih besed izhaja za posvečene služabnike obveznost, da spovedujejo, za kristjane pa enako, da se svojih grehov spovejo. Tako naj bi bilo jasno, kdaj je mogoče dati odvezo in kdaj ne, kakšne nasvete dati, da bi bilo storjeno zlo mogoče popraviti, skratka, spokorjencu dati očetovska svarila, kako popraviti krivde iz preteklega življenja in napotke, kako se jim izogniti v prihodnje.
Niso pa spovedi poznali le v določenem obdobju in le v določenih krajih. Takoj, ko so apostoli začeli oznanjevati evangelij, so začeli tudi podeljevati zakrament pokore. Beremo, da so, ko je sv. Pavel pridigal v Efezu, mnogi verniki, ki so se že bili oklenili vere, prihajali k nogam apostolov in jim izpovedovali grehe. Prihajalo je veliko verujočih, ki so javno priznavali svoja dejanja. Obhajanje tega zakramenta se ohranja od časov apostolov vse do danes. Cerkev je vsakokrat obsodila kot heretike tiste, ki so si drznili zanikati to resnico. Tudi nikoli ni bilo koga, ki bi mogel biti oproščen prejemanja tega zakramenta. Bogati in revni, služabniki in gospodarji, kralji, vladarji, cesarji, duhovniki, škofje, celo papeži, vsi morajo poklekniti k nogam svetega služabnika, če naj prejmejo odpuščanje za pregrehe, ki so jih bili zagrešili po krstu. Ojoj, koliko kristjanov poredko uporabi ta zakrament ali ga uporabi slabo. Se najde kdo, ki pristopi brez vnaprejšnjega izpraševanja vesti, drugi se spove- dujejo ravnodušno, brez obžalovanja in trdnega sklepa, drugi zopet pri spovedi zamolčijo pomembne reči ali ne izpolnijo obveznosti, ki jim jih naloži spovednik. Ti izkoristijo najsvetejšo stvar za lasten propad. Sveta Terezija je o tem imela strašno videnje. Duše so padale v pekel, kot pada sneg pozimi po grebenih gora. Prestrašena od tega pogleda, je prosila Jezusa Kristusa za razlago. Razložil ji je, da gredo v pogubljenje duše tistih, ki so v svojem življenju slabo opravljali sveto spoved.
Pogum, kristjani, izkoristimo ta zakrament usmiljenja, a vendarle s potrebnim razpoloženjem. Začnimo si skrbno izpraševati vest, potem pa izpovejmo vse grehe: tiste, za katere smo gotovi, kot takšne, tiste, za katere smo v dvomih pa kot takšne. Takšne torej, kot jih poznamo, vedno pa z veliko žalostjo, da smo jih naredili. Obljubimo, da jih v prihodnje ne bomo več storili. Predvsem pa obrodimo sad svojih spovedi s poboljšanjem življenja. V evangeliju Bog pove, da se po sadu prepozna, kako dobro je drevo. Tako se bo iz poboljšanja našega življenja videlo, ali so naše spovedi dobre ali nične. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.
Iz knjige: Sv. Janez Bosko, Napotki za duhovno življenje