Ali veš, o kristjan, kaj pomeni pristopiti k svetemu obhajilu? Pomeni stopiti k angelski mizi, da bi prejeli telo, kri, dušo in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je naši duši dan v hrano pod podobo posvečenega kruha in vina. Pri maši, ko duhovnik nad kruhom in vinom izgovori posvetilne besede, kruh in vino postaneta telo in kri Jezusa Kristusa. Besede, ki jih je naš Božji Odrešenik uporabil ob ustanovitvi tega zakramenta, so tele: To je moje telo, to je moja kri. Te iste besede v imenu Jezusa Kristusa izrekajo duhovniki pri daritvi svete maše.
Zato, ko prejmemo sveto obhajilo, prejmemo istega Jezusa Kristusa v telesu, krvi, duši in božanstvu, torej pravega Boga in pravega človeka, živega, kakršen je v nebesih. To ni njegova podoba ali lik kot kakšen kip, križ, ampak je isti Jezus Kristus, ki je rojen iz brezmadežne Device Marije in ki je za nas umrl na križu. On sam nam je zagotovil to svojo resnično navzočnost v sveti evharistiji, ko je dejal: To je moje telo za vas. To je tisti živi kruh, ki je prišel iz nebes. Kruh, ki ga bom dal, je moje meso. Pijača, ko jo jaz dajem, je moja prava kri. Kdor ne jé od tega telesa in ne pije od te krvi, nima v sebi življenja.
Jezus z ustanovitvijo tega zakramenta v dobro naših duš želi, da ga pogosto prejemamo. Vabi nas s temi besedami: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Ob drugi priložnosti je Hebrejcem dejal: Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Le kdo bi se mogel upirati tem ljubeznivim povabilom našega Božjega Odrešenika? V poslušnosti tem vabilom so kristjani v prvih časih vsak dan prisluhnili Božji besedi in vsak dan prejemali sveto obhajilo.
V tem zakramentu so mučenci našli svojo trdnost, device svojo gorečnost, sveti svoj pogum. S kakšno pogostnostjo pa mi prejemamo to nebeško jed? Če upoštevamo željo Jezusa Kristusa in svojo potrebo, bi morali precej pogosto pristopati k obhajilu. Kot je mana služila Hebrejcem za vsakodnevno telesno jed v času potovanja skozi puščavo, vse do vstopa v obljubljeno deželo, tako bi moralo biti sveto obhajilo naša podpora, vsakdanja jed med nevarnostmi tega sveta in nas voditi v pravo obljubljeno deželo v nebesih.
Sveti Avguštin pravi takole: Če Boga vsak dan prosimo za telesni kruh, zakaj ne poskrbimo, da bi se vsak dan hranili tudi z duhovnim kruhom v svetem obhajilu? Sveti Filip Neri je kristjane spodbujal, naj se spovejo vsak teden, k obhajilu pa naj v soglasju s spovednikom pristopajo še pogosteje. Končno tudi sveta Cerkev po tridentinskem koncilu kaže svojo živo željo po pogostnem obhajilu, ko pravi: »Močno bi bilo zaželeno, da bi se vsak verni kristjan ohranjal v takšnem razpoloženju, da bi vsakič, ko je pri sveti maši, mogel prejeti tudi sveto obhajilo.« Papež Klement XIII. je za spodbujanje pogostnejšega prejemanja zakramenta svete spovedi in obhajila kristjanom podelil naslednjo ugodnost: Tisti verni kristjani, ki imajo hvalevredno navado, da se spovedujejo vsak teden, si morejo pridobiti popolni odpustek vsakokrat, ko prejmejo sveto obhajilo.
Iz knjige: Sv. Janez Bosko, Napotki za duhovno življenje; ilustracija: Dijaški dom Ben Cat, Vietnam
