Don Bosko je neizbrisno zaznamoval določeno zgodovinsko obdobje. »Najbolj svet Italijan in najbolj svet med Italijani« je živel in deloval znotraj, ne zunaj političnega, gospodarskega, družbenega in verskega okolja svoje domovine. Ustanove, ki jih je začel (oratoriji, salezijanska družba in družina, misijoni) so bile trdno prepojene z zgodovinskim, kulturnim, političnim, družbenim in verskim okoljem.
Med letoma 1815 in 1848 beležimo velike spremembe pri ljudeh in ustanovah. Padale so monarhije, razdrla so se cesarstva (Španija in Portugalska), izginile so oblike vladanja (absolutizem kraljev), konstituirali so se novi narodi, umirale ideologije in se rojevale nove zamisli o življenju. Kvas francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo« je dvigoval evropske in latinskoameriške množice.
Leta 1841 je don Bosko začel svojo neutrudno nalogo vzgojitelja in apostola med revnimi otroci in mladimi.
Da bi se uresničila enotnost Italije, je bilo potrebno premostiti dve veliki težavi: posvetno oblast avstro-ogrskega cesarstva in duhovno oblast rimskega papeža. Don Bosko je med dogajanjem združevanja Italije seveda želel častno rešitev za svojo domovino in za Sveti sedež, preden bi prišlo do reševanja z orožjem. Sprejel je težko nalogo in postal mediator med italijansko vlado in Svetim sedežem pri reševanju nekaterih sporov. Mož spravnega dialoga je odkrival tisto, kar je združevalo in pozabljal ter pomagal pozabiti tisto, kar je ločevalo. Tudi po združitvi Italije je kot mediator med Cerkvijo in novo državo dosegel nekaj pomembnih, čeprav malo poznanih reči:
– prepričal je papeža Pija IX., da ni zapusti Rima;
– od italijanske vlade je uspel dobiti zagotovilo popolne svobode za konklave;
– odzval se je z realističnim, objektivnim in hladnim patriotizmom (sploh ni bil ‘vroče krvi’);
– ni se pustil preslepiti ideologijam;
– ljubezen do domovine ni izražal z besedami, temveč z ustanavljanjem socialnih ustanov;
– pripomogel je k izničevanju neenakosti in družbenih razlik.
V drugi polovici 19. stoletja se je uveljavil industrijski kapitalizem: ekonomske krize, padec cen, revščina delavcev, propad moralnih vrednot, nečloveški pogoji življenja in dela, bolestna skrb pri pridobivanju materialnih dobrin, brezposelnost. Marksizem je iz dela napravil ustvarjalni element samega človeka: ne samo, da človek osvoji vesolje z delom, ampak z delom osvoji, ustvari samega sebe. Ta trditev nujno vodi v ateizem.
Tudi don Bosko je delo postavil za enega od stebrov svojim ustanovam. A za razliko od sodobnika Karla Marxa, ki je začel pri delu in končal v ateizmu, se je don Bosko poslužil dela, da bi prišel do Boga. Gradil je novo pot, da bi po njej pripeljal k Bogu delavce, ki v svetu nadaljujejo čudež stvarjenja.
Don Bosko ni ostal neobčutljiv pred problemi delavskega razreda, zato se je lotil naporov, da bi prebudil krščanstvo v tej družbeni skupini. Spodbujal je pogodbe za vajence, organizacije, ki so imele vse lastnosti malih sindikatov in družbo medsebojne pomoči. Zavzemal se je za to, da bi se mladina nižjih slojev vedno bolj jasno zavedala svojih pravic. Mnogim mladim delavcem iz Turina je zagotovil pravico do dela in zanje ustanovil »socialne delavnice«.
Salezijanska družba je zgodovinsko nastala najprej zaradi sinov delavskega razreda. Don Bosko je leta 1886 članom aristokratske katoliške družbe v Barceloni dejal: »Barcelona ima kot industrijsko mesto vse možnosti, da zaščiti salezijanske delavnice. Iz podobnih ustanov pride vsako leto veliko mladih, koristnih družbi, ki gredo delat v tovarne, da bi širili dobre navade. Tako se oddaljijo od zaporov in ječ in se spreobrnejo v žive priče zdravih načel. Fant, ki raste na cestah svojega mesta, bo najprej prosil miloščino, nato jo bo od vas zahteval in na koncu vam jo bo vzel z revolverjem v roki.«
Ustanovil je Družbo, sestavljeno iz duhovnikov in laikov, družbeno vpeto v ljudske razrede, a z zares edinstveno lastnostjo: da v harmoničnem sožitju živi proletarske in aristokratske vrednote. V mnogih njegovih zavodih, začenši v Oratoriju v Turinu, se mladi še danes vadijo v tem, da bi se eni in drugi soočili z življenjem ter kot študenti in rokodelci sobivali v pristnem bratstvu.
Naš čas odseva zgodovinski položaj, podobno tistemu, ki ga je živel don Bosko. Rojeva se nov svet. Mogoče bomo morali prevzeti kakšno odgovornost. Želim si, da bi bila narava le-te podobna tisti, ki jo je prevzel don Bosko. Vzgojni predlog svetnika mladih je tudi danes aktualen. Don Bosko je v svojih ustanovah vzgajal novo generacijo bodočih voditeljev in v svojih rokodelcih prebujal novo miselnost, da bi, ob svojem času, spodbudili potrebne družbene spremembe.
Nov spor se neti med industrializiranimi deželami in tistimi, ki to še niso. Te obsegajo dve tretjini ljudi, ki bivajo v Afriki, srednji in južni Ameriki, na srednjem vzhodu in v Aziji. Svetovno gospodarstvo, ki želi koristiti lastne vire v korist človeka, bi moralo začeti trdovraten boj proti pomanjkanju in revščini. To bi bila prava »revolucija«, izrecno namenjena skupnemu dobremu.
Don Bosko je razumel pomembnost ključnega trenutka, v katerem je živel. Ustrezno je odgovoril na Božji klic za razliko od velikega števila njegovih sodobnikov, v katerih je prevladovala konservativna in velikokrat reakcionarna miselnost, gluha za klic sveta in zgodovine.
Če je don Bosku uspelo, da je postal apostol izobčene in delavske mladine, je to zato, ker se je z poistovetil revnimi in proletarci ter skušal živeti z njimi in kot oni. Kot spreten organizator je izražal svojo ljubezen do ubogih ne z govori ali s kakšno posebno gesto, temveč z dejanji, z vrsto neprekinjenih in senzacionalnih dejstev, tako da so ga imenovali »menedžer svetega«. Medtem ko so se sodobniki borili, da bi zgradili narodno enotnost, se je on žrtvoval, da bi vzgajal mlade.
Je bil don Bosko politik? Sociolog? Sindikalist? Ne, don Bosko je bil duhovnik vzgojitelj. Trudil se je spremeniti vesti mladih, jih vzgojiti za človeško poštenost, za civilno in politično lojalnost, in v tem pogledu »spremeniti« družbo skozi vzgojo. Močne vrednote, v katere je verjel in jih pred vsemi zagovarjal, je spremenil v družbena dejanja in konkretne geste.
Gojil je iskreno soočanje s širšo in raznoliko resničnostjo. Gojil je vsakdan, ki ni bil skrčen na nekaj potreb, ki jih moramo zadovoljiti, ali v skoraj mehansko ponavljanje tradicionalnih drž. Niso ga zaobšle vsakršne napetosti, zahtevne žrtve, tveganja, odpoved takojšnjemu užitku, boji. Usode svojih ustanov ni želel vezati na nepredvidljivo spreminjanje političnih režimov.
Znan francoski teolog Marie-Dominique Chenu je nekoč dejal: »Rad se spominjam predvsem njega, ki je prehitel koncil za celo stoletje: don Boska. On je, preroško, že vzoren človek svetosti zaradi svojih dejanj, ki so v nasprotju z načinom mišljenja in verovanja njegovih sodobnikov.«
Don Boskov lik in njegovo poslanstvo sta zgodovinsko in univerzalno priznana, ne oziraje se na tiste, ki so pisali drugače, kot slavni pisatelj Alberto Moravia, da »svetniki ne pišejo zgodovine«. Dejstvo je, da je danes seme, ki je bilo ponižno posejano v Valdoccu, tako kot vse Božje reči, postalo drevo in drevo gozd, navzoč v 132 deželah sveta, ki vsak dan v najrazličnejših oblikah, skozi vzgojo in evangelizacijo od vrtcev do univerz, od opismenjevanja do poklicnih šol, danes doseže 15 milijonov ljudi.
»Za Božjo slavo in odrešenje mladih«, kakor je rad govoril don Bosko.
Po Pascualu Chávezu SDB priredil in pripravil Marko Suhoveršnik, prevod Kristina Škibin